Karin je končala običajno osnovno šolo, šolanje pa nadaljuje na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku. Predavanje je ob minimalni pomoči mame pripravila z računalniškim programom powerpoint. Ob koncu predavanja je bilo čutiti kanček dvoma, češ, dekle ni sposobno samostojno pripraviti tako odličnega in z računalnikom podprtega predavanja. Pa je Karin na mizo postavila šah in vprašala prisotne študente, ali je med njimi kdo, ki bi z njo odigral partijo. Javila se je študentka in sprejela izziv. Bila je neuspešna, Karin jo je gladko matirala!
»Dober dan, dobrodošli, jaz sem Karin Grom, tole je moja mami, gospa Katarina Grom, pa oči, gospod Zoran Grom. Pa še moja sestra Pika. Izvolita se sezuti, tule so copati, sezujta se in si jih nataknita.« Takole naju je s fotografinjo pozdravila in nama na hitro predstavila svojo družino Karin, ko smo jo na lep pomladni dan obiskali na njenem domu na Stari Vrhniki. »Očka, ti pa jagode prinesi na mizo,« je bila odločna pri razporejanju nalog. Štrene delegiranja ji je malce zmešala Mateja, ko je predlagala fotografiranje zunaj, dokler je svetloba še primerna. Karin in njena sestra Pika sta bili takoj za akcijo. Dekleti sta se začeli spogledovati s fotoaparatom, Karin je sem ter tja malo pocingljala z zapestnicami na roki, medtem ko se je gugala na gugalnici, pa ji je šal ljubko vsake toliko časa zaplapolal okoli vratu. Karin se je za novinarski obisk namreč čedno in z okusom opravila v črnino, okoli vratu pa si je nadela srebrn šal.
Vedela sva za mongolizem. In to je bilo vse.
»Seveda je bilo rojstvo Karin za naju šok. Takoj ko sem jo videla, sem rekla – mongoloid,« je opisala rojstvo svoje prvorojenke mama Katarina. In to, sta soglašala starša, je bilo osnovno znanje, ki sta ga imela o Downovem sindromu. »Spominjam se stereotipa, ki sem ga prinesel še iz šole, da so mongoloidi otroci, ki dosežejo maksimalno 30 inteligenčnega kvocienta,« je dodal oče Zoran. »Stereotipi so strašna stvar! Kar poglejte, ne znamo se obnašati niti do invalida, ki skupaj z nami čaka na avtobus. Ne vemo, ali naj mu ponudimo pomoč ali pa je preprosto najbolje, da se obrnemo stran in se delamo, kot da ga ne vidimo. Ta nelagodnost izhaja iz tega, da so ti ljudje odraščali ločeno od nas in ne skupaj z nami, ni se nam uspelo navaditi drug drugega. V šoli nas niso naučili o drugačnosti, niso nas pripravili na življenje. V realnem življenju pa taki ljudje obstajajo. Tudi doma, ko smo bili otroci, o tem nismo govorili,« je delil z nami svoje izkušnje Zoran. No, nekaj malega srečanj z otroki z Downovim sindromom sta z ženo imela, saj sta jih ljubiteljsko učila plavanja. Nikoli pa nista imela sošolca ali sošolke, ki bi bil drugačen. Ker sta Katarina in Zoran iz pravega testa, sta začela s tem, ko sta sprejela novo, drugačno življenje, nehote podirati tudi stereotipe, ki so veljali za otroke z Downovim sindromom. Danes je sicer že opazen premik na bolje v odnosu do teh otrok, stereotipi pa še obstajajo.
