Zmagovalni duh, to je tisto, kar ga odlikuje in kar je nalezljivo. Prežet je z modrostjo, ki se je niti ne zaveda. Svoje znanje se je odločil prenašati na mlade, ker meni, da bi morali z najobčutljivejšo generacijo, pa ne le v športu, delati odgovorno in zrelo. Nedžad Okčić je nogometni trener, ki je leta 2010 pripeljal koprski nogometni klub do zgodovinskega uspeha, zmage v Prvi ligi. Leto zatem pa se je po koprskem nogometnem igrišču igral s petletniki igrico kdo se boji črnega moža. Ima 46 let in vse, kar bi moral imeti pravi moški.
Nogometni trener ste že petnajst let. Dosegli ste tako rekoč vse, kar se v Sloveniji v nogometu doseči da. Leta 2010 je vašo zmagovalno ekipo na tekmi spremljalo 12.000 gledalcev, bili ste deležni precejšnje pozornosti. Kako ste se potem naslednjo sezono znašli v vlogi trenerja šestletnikov?
Ja, to je bila res velika razlika. Trening članov ali pa trening šest-, sedemletnikov. Spomnim se, da sem se moral pošteno poglobiti, kaj moram potegniti iz sebe, da me bodo otroci slišali. Prvič je bilo na igrišču kar divje, a nam je hitro steklo. Nasploh mislim, da je treniranje otrok velika čast. V tujini otroke zaupajo le najboljšim, pa tudi nagradijo jih dobro. Tako bi moralo biti tudi pri nas.
Trenutno so vam zaupani odraščajoči fantje, pubertetniki, spet zelo občutljiva generacija. Slišala sem, da ste posebni in priljubljeni prav zato, ker niste na igrišču le v vlogi trenerja, temveč tudi kot neke vrste nadomestni oče.
Pri meni trening ni le na igrišču. Otroci, nekateri prihajajo tudi vsak dan, preživijo z mano več časa kot s svojimi starši. Zato je vse, kar se dogaja na igrišču ali pa ob njem, ključno. Zaupajo mi. Se mi zjočejo. Govorimo o stvareh, o katerih pred starši molčijo.
Kaj pa povzroča težave, s katerimi se najpogosteje soočajo vaši varovanci?
Razvajenost. Niso vajeni reda. In potem se zapletejo. Eni ne prenašajo porazov; pa zaradi velike želje, da so priznani, začnejo goljufati. Kadar jim pripovedujem, kaj morajo storiti, kimajo, v resnici pa sploh ne slišijo, kaj jim govorim. Kot bi govoril v prazno. Raztreseni so. Ne da se jim. Ne marajo se učiti. Veliko je takih, ki bi radi s čim manj truda dosegli čim več.
Pri vas pa tako ne gre.
Ne. Na igrišču dobijo otroci priložnost, da se naučijo premagovati sami sebe, da se soočijo s porazi, da začutijo, da niso nič več in nič manj. Pri meni so vsi enaki. Ne delam razlik.
Ampak otroci niso vsi enaki, eni gotovo hitreje tečejo kot drugi, imajo več naravnih danosti, so bolj impulzivni …
To je skupinski šport. Nogomet ni individualni šport. Jaz ne delam razlik med njimi. Želim, da vejo, da je vsak med njimi pomemben in da je tudi vsak med njimi zamenljiv. Umetnost je, da so zadovoljni vsi, ne le nekaj. Pri meni pobirajo žoge tako tisti, ki so že dlje v skupini, kot tisti, ki pridejo na novo. Pobiram jih tudi sam. Pokažem jim, da mi to ni težko, in potem jih je sram in delajo.
