Na pragu simpatične hišice tik pred Sopotnico, vasico pri Škofji Loki, nas je pozdravil mlajši moški z dojenčkom v rokah, izza vogala se je z vriskom pripodila zagorela skuštrana deklica, za njo se je prikazala njena mama s kuhinjsko krpo na rami, iz notranjosti hiše pa je zadišalo po pravkar pečenem slastnem sirovem zavitku. Ob tako neverjetni domačnosti je bilo kar težko verjeti, da smo pravzaprav potrkali na vrata prve slovenske terapevtske skupnosti za zasvojene starše in njihove otroke.
Hišica, v kateri trenutno z enim od svojih staršev živijo trije otroci, trije pa so v reji in k staršem redno prihajajo ob koncih tedna, je bila sicer ob malo večjem centru za zdravljenje odvisnikov postavljena z drugim namenom. Ker pa smo v Sloveniji čedalje bolj potrebovali skupnost za zdravljenje odvisnosti, v kateri bi bili otroci skupaj s starši, so jo člani Društva Projekt Človek, ki so obe stavbi dobili v trajen najem od ministrstva za delo družino in socialne zadeve, preuredili za družine. »Uredili in opremili smo jo skupaj z našimi uporabniki,« je povedala vodja skupnosti Andreja Barbara Jaš. »Kakšen teden smo pošteno delali, pleskali, zbijali, zabijali. Eno posteljico so nam dale Srčne mamice, eno smo kupili, dve smo pripeljali delavci. Sami smo kupili igrala, škofjeloški vrtec nam je podaril tobogan.« Polna življenja ni le notranjost hišice, prijazna je tudi okolica, še posebej v sončnem vremenu, kakršno je bilo na dan našega obiska.
Ločitev ni dobra za nikogar
Društvo Projekt Človek, nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, že od leta 1994 izvaja programe za samopomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo ljudi, ki imajo težave z zasvojenostjo. Stanovanjski program terapevtske skupnosti je na voljo od leta 1998. K njim so prihajale tudi mlade mamice, vendar so morale otroke za čas zdravljenja pustiti pri svojcih ali oddati v rejo. Ker je ločitev neizmerno boleča, velikokrat so jim tudi svojci odtujevali otroke, so mamice le redko ostale do konca programa, marsikatera pa prav zaradi tega ni poiskala pomoči. »Tako dolga ločitev ni dobra za nikogar, zato smo se pred tremi leti odločili za skupnost za zasvojene starše z otroki. Trenutno je prostora za štiri družinice, ugotavljamo pa, da je hiša že premajhna,« pripoveduje Andreja.
Starši, ki bi se radi pridružili terapevtski skupnosti, navežejo neposreden stik z društvom, pridejo preko centra za socialno delo, usmerijo jih tudi iz CZOPD (Center za zdravljenje odvisnosti in prepovedanih drog). Za vstop morajo najprej nehati uživati droge, le nosečnice še naprej dobivajo metadon, sicer lahko splavijo. Po prvotnem načrtu naj bi program trajal leto in pol, zdaj pa vedno bolj spoznavajo, da ga bo treba podaljšati. Ponovna vključitev v okolje je namreč težavna in dolgotrajna. Trenutno imajo prvega očka, ki je tik pred tem, da si začne počasi graditi življenje zunaj skupnosti. »Začel bo odhajati v okolje, v katerem bo s hčerko živel, si začel širiti socialno mrežo, iskati delo, stanovanje, pri čemer mu bomo seveda pomagali. Še vedno pa se bo lahko vračal k nam. Ob njem bomo, dokler si ne bo uredil primernega življenja.«
