Nekako je začutil, da sodi sem, pa čeprav ni znal niti besedice slovenščine. Zdaj je že dve leti profesor v Ljubljani, tudi slovensko se je že kar dobro naučil in predniki ga čedalje bolj zanimajo. Brskanje po rojstni matični knjigi ni obrodilo sadov, zato pa bi morda kateri od Petkovškov z Vrhnike v svojem družinskem deblu našel vejo, na katero je pripet leta 1988 rojen Franc Petkovšek, ki je šel v Ameriko leta 1905.
Po dobrih dveh letih bivanja v Sloveniji Richard Petkovšek že zelo dobro govori slovensko. Svojo družinsko zgodbo in izkušnje bi brez težav opisal v slovenščini, a ker mu gre angleščina hitreje, se včasih »preseli« iz enega jezika v drugega.
Ne da bi posebej načrtovala, sva se za pogovor dogovorila pri Prešernu v središču Ljubljane, nato pa zavila na kavo naravnost na Petkovškovo nabrežje. Morda je bil prav slavni slikar, ki je nabrežju dal ime, Richardov daljni prednik. Oba namreč izvirata z Vrhnike. Morda je naš slavni telovadec Mitja Petkovšek njegov daljni sorodnik, pa tega niti ne ve. Morda pa bo ta članek pomagal, da se bo Richardu oglasil kak sorodnik in ga prišel povabit na skupno družinsko srečanje.
Me kdo pozna? »Moj pradedek je bil Franc Petkovšek z Vrhnike, v Ameriko je prišel leta 1905, star 18 let, moja prababica pa je bila Frančiška Podboj iz Borovnice,« pove Richard. »Spoznala sta se v Ameriki. Ne vem natančno, zakaj sta odšla od doma, verjetno sta šla v svet iskat boljše življenje.«
Mladi par si je ustvaril družino v kraju Little Falls, nedaleč od New Yorka. Tam je že prej nastala manjša slovenska skupnost s kakimi 150 prebivalci, zato sta se jim najbrž pridružila. Petkovškovi starši še vedno živijo tam.
»Zanimivo je, da so v tistih krajih še druge družine s priimkom Petkovšek, a moji starši pravijo, da z njimi nismo v sorodu. To je kar težko verjeti. Morda je razlog bolj v slovenski trmoglavosti. Ko se sporečejo, prekinejo vse stike in se nočejo več imeti za sorodnike,« nasmejano ugiba Richard.
»Moj dedek Jan ali Džan je bil prva generacija mojih prednikov, rojenih v Ameriki. Tudi sam si je našel ženo, ki je bila že rojena tam, a je imela slovenske starše. Njen priimek je bil Furlan. Moj oče je bil njun drugi otrok, rojen v drugi generaciji priseljencev, in jaz sem v tretji, priimek pa nas spremlja do danes.«
Richard ne ve, ali so pri starih starših doma še govorili slovensko, saj nobeden od njunih otrok ni znal niti besede. »Meni je kljub vsemu ostal ta nenavadni priimek, ki je v ZDA skoraj neizgovorljiv. Kličejo nas nekaj takega kot Petovzek, a to zveni precej čudno,« pojasni sproščeno. Ga lahko po teh podatkih kdo prepozna?
Izgubljene korenine. Družinska zgodba je precej značilna za Ameriko in njene priseljence. Po nekaj generacijah se izvor prednikov izgubi, včasih pa se šele poznejše generacije obrnejo k svojim koreninam.
»Naše poreklo je najprej začelo zanimati mojo sedem let starejšo sestro, ki je študirala zgodovino. Že prej jo je zanimala nekdanja Jugoslavija, leta 1995 pa je prvič prišla v Slovenijo. Vedela je, da prihaja v deželo prednikov, a tu ni nikogar poznala.«
Nekaj let pozneje, leta 1999, je v Slovenijo prvič prišel sam. Potoval je po vzhodni Evropi in se za nekaj dni ustavil pri nas. »Ko sem se peljal z vlakom proti Postojni, sem res začutil, da sem s temi kraji povezan. Kot da bi se mi zdeli znani ali pa so bili podobni krajem, kjer sem odraščal. Povsod zeleni hribi, čudovita narava. Takoj sem se tu počutil domače.«
