Domačin, ki se je namesto tega, da bi šel sam v svet, čeprav bi lahko, odločil svet pripeljati k sebi. Šentrupert je zgled hitrega in premišljenega razvoja. Odkar tam stoji svetovna atrakcija, to je Dežela kozolcev, ki jo je v dobrega pol leta obiskalo 13.000 ljudi, kraj diha z novo, prebujeno energijo in se skoraj vsak dan pohvali s čim novim. Če vprašate župana, je vse skupaj zelo preprosto – izkoristiti je treba potenciale, ki jih imaš, pa naj bo to les, kulturna dediščina, narava ali največja zbirka originalnih ilustracij slikanic na Slovenskem, vse povezati v privlačno celoto in jo ponuditi svetu. Ja, svetu. Zato bi se pod kozolci v Šentrupertu moral česa naučiti še kdo drug, ne le japonski turisti in slovenski šolarji.
V Sloveniji je veliko občin, nekatere so zelo majhne, skoraj vse zadolžene. Tudi Šentrupert je majhna občina, a z velikimi projekti. Kako je z vašo zadolženostjo?
Zadolženi smo izključno za projekte, ne pa zato, da bi pokrivali svoje plače, z vsakim projektom, ki ga naredimo, pa premoženje občine narašča. Če bi na primer primerjali slovenske občine z avstrijskimi, so slednje bistveno bolj zadolžene od naših. Občine se tako ali tako lahko zadolžimo le toliko, kot nam dovoljuje zakon, sicer ne bi dobili soglasja Ministrstva za finance. Veliko politikov tega ne pove, ampak to temo izkorišča za manipulacije. Trdim, da je občina Šentrupert lahko zgled za marsikatero občino v Sloveniji, saj vsak projekt, ki se ga lotimo, uspešno izpeljemo od začetka do konca in poravnamo vse obveznosti do izvajalcev in podizvajalcev, česar za zasebni sektor, pa morda tudi za kakšno občino, ne moremo trditi. Težave lahko nastanejo, kadar občina ni pozorna, ne zazna težav, ni dober gospodar, takrat se stvari res lahko sesujejo.
Je boljši pregled nad poslovanjem torej prednost manjših občin?
Pri mojih osmih zaposlenih, z menoj vred nas je devet, se ne more zgoditi, da ne bi vedel za vsakogar posebej, kaj dela, ali da ne bi za vsak projekt vedel, kako teče, kje so težave … Vse vem. Velikokrat nas vprašajo, kako da nam stvari tako dobro uspevajo, pa jim odgovarjam, da imamo tudi mi kup težav, le da jih spreminjamo v izzive. Težave prepoznamo, poiščemo rešitve in gremo naprej. To je zagotovo prednost manjših občin.
Po izobrazbi ste arhitekt. Še imate čas za to, zdaj ko ste župan?
Arhitekt ni poklic, ampak poslanstvo, zato nikoli ne bom nehal biti arhitekt. Še vedno ustvarjam, sem tudi lastnik podjetja, ki sem ga ustanovil davno prej, preden sem postal župan. Župan tudi ne bom vse življenje, in v arhitekturo se nočem vrniti brez izgrajenega in prepoznavnega imena. Za to pa je treba ustvarjati in se neprestano dokazovati.
Na kateri svoj arhitekturni projekt ste najbolj ponosni?
Gotovo je to Posestvo Pule, ki je primer, kako zapuščeno podeželsko posestvo, torej tradicijo, urediti s sodobnim pridihom. Pred tem sem bil tudi skrbnik natečaja za Kolizej, to je bil projekt, ki je zdaj na žalost zamrznjen, a mi je dal ogromno izkušenj v mednarodnem prostoru, saj sem komuniciral z največjimi svetovnimi biroji, od Londona, Los Angelesa, Rotterdama in drugih, tudi ogromno potoval in si ustvarjal mednarodno kariero. Zato je vprašanje, zakaj in kako sem padel v to vas za župana, najbrž kar ustrezno. (smeh)
Zakaj in kako torej se je to zgodilo?
Ljudje v Šentrupertu so me poznali kot aktivnega, angažiranega in privrženega kraju, čeprav sem večinoma delal v Ljubljani, Novem mestu in tujini, kar nekaj časa sem preživel tudi v Bonnu, kjer sem bil gostujoči raziskovalec na uglednem inštitutu Frunhofer. Ko smo v Šentrupertu na referendumu aprila 2006 izglasovali svojo občino, so ljudje začeli pritiskati name, naj kandidiram za župana. Takrat sem imel pogodbo za vodenje projekta Kolizej, bil sem sodelavec inštituta Berlage iz Rotterdama, predavatelj na fakulteti za arhitekturo, ampak ker so bili pritiski čedalje močnejši, sem se julija 2006 odločil, da naredim javnomnenjsko anketo. V njej sem med osmimi kandidati dobil
78-odstotno podporo. Ko je izvajalec te ankete videl rezultate, mi je rekel, da imam le dve možnosti: da kandidiram in zmagam brez kampanje, ker so se ljudje že odločili zame, ali spakiram kovčke in se odselim, pa ne samo v Ljubljano, ampak v tujino, ker mi ljudje tega preprosto ne bodo odpustili. Dobro sem premislil, se odločil, da bom ostal v Sloveniji, z vedenjem, da bom zmagal, organiziral svojo listo za občinski svet, dobil tako rekoč stoodstotno podporo zanj, tako da sem dobil zelo homogen in privržen občinski svet, brez vpliva političnih strank, in na županskih volitvah zmagal z 79 odstotki podpore. Na zadnjih volitvah pa sem bil edini kandidat, zopet s svojo listo, in tudi tokrat v občinski svet ni uspelo vstopiti nobeni politični stranki.
Ljudje so od vas, svojega prvega župana, gotovo pričakovali veliko, in to takoj ...
Ja, dan potem je bil zame precejšen šok. Kakšne tri mesece sem bil, priznam, kar precej povožen, saj sem se zavedel, da nimam ničesar. Na krajevni skupnosti sta bili dve stari mizi in star računalnik, urediti sem moral prostore, zaposliti ljudi, pripraviti vse potrebne občinske akte … Vse to sem delal prvič, nikoli prej nisem bil v politiki in še vedno nisem v nobeni politični stranki, čeprav so me mnoge vabile. Ampak osebno bi mi to najbrž prej škodilo kot koristilo. Ko je začetna kriza minila, sem odpovedal pogodbo na Kolizeju, ostal pa redno zaposlen na fakulteti in tudi lastnik podjetja ter prvi mandat delal kot nepoklicni župan. Ker sem se v prvem mandatu tudi poročil in dobil dva otroka, je preprosto zmanjkalo časa za vse; redno službo sem odpovedal. Sem si pa rekel, da bom, če sem že tu, v Šentrupertu naredil neko prebojno zgodbo. Drugače nikoli nisem znal delati. Tudi kot župan sem se torej spraševal, kaj so moje prednosti, v čem sem lahko boljši, kaj imamo v tej občini, česar drugi nimajo, kaj so naši potenciali.
