Tej 31-letni ženski z izjemno karizmo se vedno nekaj dogaja, kot pravi sama. A niti v sanjah ni pričakovala grozot, ki so jo čakale pred dobrim tednom z njeno odpravo in alpinisti z vsega sveta.
Svetovno alpinistično javnost je močno pretresla novica, da je v baznem taboru pod Nanga Parbatom krut napad talibov zahteval enajst žrtev. Med devetimi umorjenimi alpinisti so bili Ukrajinci, Kitajci (eden je bil ameriški državljan) in Litvanec, ustreljen je bil tudi pakistanski vodnik. Pakistanska policija je sporočila, da so napadalci ugrabili dva lokalna vodnika in ju prisilili, da sta jih odpeljala k alpinistom. En vodnik je padel pod streli, drugi je pobegnil, vse žrtve pa so bile ustreljene. S tega območja sicer vodijo številne odprave na Nango Parbat, deveto najvišjo goro sveta, ki je nam znana predvsem zaradi Tomaža Humarja, ko je avgusta 2005 med vzponom obtičal v steni in tam preživel šest dni, rešil pa ga je helikopter pakistanske vojske. Odgovornost za umore je prevzela talibska organizacija Tehrik e Taliban Pakistan (TTP), ki je tesno povezana z Al Kaido. »Mi smo to storili in prevzemamo odgovornost za napad. S tem smo se maščevali za smrt Valiurja Rehmana. Svetu želimo sporočiti, da je to naš odgovor na napade ZDA z brezpilotnimi letali,« je dejal predstavnik gibanja Ehsanula Ehsan. Nina Adjanin je preživela zgolj zato, ker je bila tisti dan na gori in ne v taboru.
Vedno moraš naprej. Za Nino pravijo, da je »z drugega sveta, ne moreš je primerjati z nikomer«. Če je treba, bo šla na drug konec sveta s prijateljem ali pa si bo mirno nataknila gumijaste rokavice in mu pomagala očistiti stranišče. Naj gre za nočno gledanje zvezd, štetje oblakov ali plezanje na drevesa, če potrebuješ nekoga, ki bi te reči počel s teboj, je ona vedno na voljo. Vsakdo, ki jo sreča, si jo zapiše v srce ali spomin. Ko je te dni v Islamabadu po tragediji v baznem taboru na svoj facebook napisala, da je brez denarja za letalsko karto, so jo ljudje z vsega Balkana spraševali, kam naj nakažejo denar. Tudi tukaj ima veliko prijateljev. Slovenijo, pravi, ljubi, posebej njene stene. Najbolj Julijske Alpe, obožuje Triglavsko in Špikovo severno steno, tudi Storžič in druge gore. Za naše alpiniste pravi, da so zlati, najboljši ljudje na svetu in ima med njimi močna prijateljstva, skoraj družinske zveze. Ko se ji je pred dvema letoma v chamoniških gorah ubil fant, so naši fantje, gorski vodniki in vrhunski alpinisti, ki so bili tam, takoj priskočili na pomoč, a je bilo žal prepozno. Ta udarec usode sicer še vedno nosi nekje v sebi, čeprav trdi, da je že za njo, kajti v življenju moraš vedno stremeti naprej. Vedno, nikdar nazaj.
Med medvedi in volkovi. Nina ima za sabo zanimivo pot. Pri dveh letih ji je umrl oče. Mama jo je dala zaradi težav z zdravjem v oskrbo sorodstvu v Bosno na osamljeno kmetijo blizu mesteca Bosanski Petrovac. Tam je, sicer edinka, živela med osmimi fanti, bratiči, kot jih imenuje. Ko je morala v prvi razred osnovne šole, je šla sama, brez spremstva. Čakalo jo je deset kilometrov in tristo višinskih metrov pešačenja. V eno smer. In tako še osem let. Tudi pozimi. Vsak dan. Zakaj poudarek na zimi? Ker je tisto okolje znano po volkovih, spomladi pa po medvedih. Pozimi so na zunanje stranišče hodili le tako, da je eden vedno stražil s puško. Tak je bil torej svet, v katerem je odraščala ta ženska, ki je pozneje postala tudi fotomodel za podjetje Nike v Srbiji, v Zrenjaninu je vodila izbore za oddajo Srbija ima talent, stala na osemtisočaku Manaslu pri 25 letih in osvojila še vrsto drugih visokih gora po svetu ter dobila ameriško medaljo za hrabrost in s tem možnost, da pridobi državljanstvo. A o tem pozneje. Njena družina je sicer znana akademska družina v Beogradu, ki živi na Dedinjah, in kdor pozna Beograd in Srbe, ve, kaj to pomeni.
Šok. Vrnimo se v Pakistan. Odprava je bila prijavljena kot poljska, bila pa je odprta za vse, kot je to običajno v zadnjih letih za pravi alpinizem, ki ni komercialne narave. Med napadom je Nina ležala utrujena v taboru več sto metrov nad baznim taborom. Za njimi je bil vzpon in precej neokusna večerja, ki je spominjala na pasjo hrano, čeprav je na obroku pisalo lazanja, je zapisala Nina na svoj blog tistega večera. Ob 21. uri so imeli še zadnji kontakt z bazo, kjer je bilo vse mirno, preden so zaspali po 15 urah težavnega plezanja. Naslednji dan jih je čakal najtežji del vzpona na goro. Kako so sploh izvedeli za napad v bazi? »Ko so prišli okoli 22. ure v tabor, so vse presenetili. Bazni tabori nimajo straž ali orožja, saj je to prostor, kamor se pride alpinist spočit. Niti v sanjah ni nobeden pričakoval kaj takega. Baza je odprta za vsakogar, ki potrebuje pomoč ali pride mimo.« Zaradi presenečenja talibom ni bilo težko alpiniste in druge potegniti iz šotorov, jih poleči na tla, jim zvezati roke in noge, potem pa so jih začeli pretepati s puškami ter jim zadajati rane z noži. Enemu od pakistanskih vodičev je uspelo neopazno pobegniti in priti do tabora 1, da je od tam po radijski zvezi Nini sporočil, kaj se dogaja spodaj. Takoj je s satelitskim telefonom, ki ga je imela edina pri sebi, poklicala policijo. Medtem so talibi razdejali kamp, pobrali, kar so našli uporabnega in dragocenega, ustrahovali vse Pakistance, ki so bili v bazi kot pomoč, jih zvezali, zvezane in ležeče alpiniste pa vse ustrelili v glavo in okoli enih odšli ob sporočilu, ki so ga prenesli zvezani Pakistanci, naj noben zahodnjak ne preživi. »Dva, tri dni pred masakrom so v tabor prišli štirje učitelji islama in prespali noč v kampu. Verjamem, da so ti pobili moje prijatelje,« je o tem šokantnem dogodku še zaupala Nina.
Ko celo Nina obmolkne. Približno 12 pakistanskih vojakov je priletelo s helikopterjem pozno popoldne 23. junija. »Pobrali so trupla mrtvih prijateljev, različne stvari, njihovo opremo in počistili kri. Ob zori so odpeljali še nas na najbližje letališče. Tam so nas pustili v hotelu, ki ga redno menjamo v tajnosti, saj grožnje s smrtnimi obtožbami še vedno prihajajo do nas,« je pisalo v njenem sporočilu iz Pakistana. V civilizaciji je namreč nastopila težava, saj so talibi ob napadu na tabor pobrali dokumente in ves denar vsem, ne samo mrtvim. Različne ambasade so se potrudile in vse alpiniste hitro poslale domov, le pri Nini se je malce zataknilo, da je morala čakati še dan ali dva. Kako se je počutila, ko je morala biti tisto noč sama na straži dve uri med mrtvimi in ležečimi telesi? Bali so se namreč ponovnega napada. Kaj bi sploh storila v tem primeru? Na to celo Nina nima odgovora.
