»Pravijo, da je pot vsakega posameznika zapisana v zvezdah. Življenje ti prinaša tako lepe izkušnje kot hude preizkušnje, vendar samo take, ki si jih sposoben premagati, predelati, se iz njih kaj naučiti in osebnostno zrasti. Potem začenjaš razumeti, da je življenje dragoceno darilo, kakršnokoli že je,« pravi Breda Marija Kovše. Njena izkušnja jo je potisnila v temo, globoko brezno, na skrajni rob preživetja, a z malimi koraki, veliko vztrajnosti in napora, ljubeče pozornosti ter pomoči najbližjih se je vrnila. Razumevajoča, empatična in polna ljubezni do vsega, kar jo obdaja.
Nesreča. Bil je petek in obetal je vnovično prijetno druženje dolgoletnih prijateljic Mihaele in Brede. Konce tedna sta imeli rezervirane za ženski potep, kot sta ga imenovali. Vračali sta se iz trgovskega centra, oboroženi s priboljški za popestritev prijetnega večera, v katerem bi med drugim verjetno tudi proslavili Bredino upokojitev – tri dni pred tem je namreč pospravila svojo delovno mizo. A je vmes kruto posegla usoda. Doživeli sta prometno nesrečo, v njej je prijateljica umrla, Breda pa je bila hudo poškodovana. Mesec dni življenja je zanjo ovit v temo, zato so ji o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, pripovedovali drugi.
Ko sta se pri zeleni vključevali na glavno cesto, se je vanju zaletel voznik 25-tonskega bolgarskega tovornjaka, ki je prezrl rdečo luč na semaforju. »Ta semafor je bil dokaj nov, verjetno ga ni pričakoval,« skuša najti razlago Breda. Petdesetletni voznik je imel že okoli trideset let vozniških izkušenj; to je bila njegova prva nesreča. Njun avto naj bi tovornjak najprej potiskal pred seboj, potem pa je v loku odletel na travo ob cesti. Mihaela je umrla na kraju nesreče, Bredo pa je s sedežem vred in pripeto z varnostnim pasom vrglo iz avta. »Imam občutek, da so bili z menoj angeli, da so me čuvali in bdeli nad menoj: v neposredni bližini je bila namreč mariborska bolnišnica in samo hitri intervenciji in strokovni usposobljenosti doktorja Gorazda Bunca ter njegove ekipe na nevrokirurškem oddelku se lahko zahvalim, da sem danes tukaj,« pravi. Nesreča jo je potisnila v brezno, globoko komo, osnovne življenjske funkcije so ji vzdrževali z aparaturami.
Koma. V komi je bila dvanajst dni, dvanajst težkih dni za svojce, ki niso vedeli, kako bo, ko se bo prebudila. Ali bo lahko še kdaj vstala, bo govorila, jih bo prepoznala? »Imam občutek, da človeku v komi stvarstvo ponudi možnost, da si odpočije po hudem stresu, da predela nekatere zadeve in se odloči, ali se bo vrnil.« V tistem času so v njeno ozdravitev upali vsi njeni najbližji in prijatelji, zdravilne vibracije sta ji na daljavo pošiljala njena bioenergetičarka in radiestezist, v cerkvah so brali maše, ljudje so molili. »Verjamem, da se vsi ti učinki seštevajo in naredijo, da gre vse skupaj v pravo smer.« Seveda v skladu z odločitvijo njene duše. Ko se je zbudila, priključena na najrazličnejše aparature, si je želela samo oditi. To je povedala tudi najbližjim. »Saj v vesolju se nič ne izgubi,« jih je bodrila. Če gre, se bodo videli drugje, v drugi dimenziji. Toda toplina in ljubezen v njihovih očeh sta v njej nekaj premaknili. »Začela sem se zavedati, da človek ni sam sebi namen, da obstajajo vezi, kot je življenje samo, in začela sem se boriti.« Kasneje so ji povedali, da je imela srečo – ker je zdravo živela, se je telo na zdravljenje dobro odzivalo. »Stalno me je zeblo. Mislim, da je ta mraz povezan z nekim drugim mrazom znotraj mene, trudim se z njim opraviti.« V bolnišnici je bila več kot pet tednov, potem je tri mesece preživela v rehabilitacijskem centru Soča. »Ko sem prišla tja, sem jih prosila, naj spravijo v red mojo zavest in um, od fizičnega pa kar se bo dalo,« se smeji. »Takrat nisem dobro videla, eno oko sem imela zapotegnjeno, moja leva stran je bila mrtva. Začeli smo različne, mukotrpne terapije. Najprej sem bila na vozičku – še vzvratno sem dobro vozila, potem sem poskusila s hojco, a mi ni bila všeč, tudi zato, ker se mi je oko začelo odpirati in sem začela vse videti dvojno.« Borbo z dvojnim vidom pravzaprav bije še danes.
