Tudi veliko bolj izkušeni fantje so mu morali, kaj pa so hoteli drugega, na cilju v Novem mestu seči v roke in čestitati. Sploh veš, kaj ti je uspelo, so ga spraševali, malce presenečeno in pretreseno, stric pa mu je v čestitki napisal, vidiš, to pa dela planina. Zato ker je Luka še dan pred tekmo pomagal na domači kmetiji na pobočju Velike planine. To je njegov doping, ne pa kemija, se šalijo v družini Pibernikovih.
Prav tam, pod vrhom Velike planine, smo se srečali s tem odločnim, a nekoliko po najstniško zadržanim fantom, ki mu ni nič nerodno, da prihaja s kmetov. Prav nasprotno. Tudi to, da najraje posluša Lojzeta Slaka, rad pove.
Končal je srednjo gradbeno šolo, če bi študiral, bi na fakulteti za šport, ampak za zdaj je v ospredju kolesarstvo. Da je nadarjen, je dokazal že lani, ko je na svetovnem prvenstvu kolesarjev do 23 let osvojil peto mesto. Zadnji dve leti je član Radenske, njegov trener je Marko Polanc, kolesarski vzornik pa Andrej Hauptman. Sicer pa se Luka v življenju ne ozira za idoli. »Skušam čim bolj misliti s svojo glavo,« je rekel. In to mu gre dobro od rok. Zelo samostojen je, ima svoj avto, doma poprime za vsako delo, ne da bi mu bilo treba to posebej naročiti.
Kakšno odrekanje? Odraščal je v družbi treh bratov, je pa edini med njimi, ki vztraja v športu. Kolo ga je premamilo pri dvanajstih, tudi zaradi starejšega brata, ki pa je že nehal. Tudi plezanje, saj je vendar Gorenjec, pa košarka sta zanimala Luko, a je nazadnje zmagalo kolo. Trenira veliko, vsak dan, morda si le dvakrat na mesec privošči kak prost dan. Telo si pač mora odpočiti od naporov, ki jih zahteva vrhunski šport. Najbrž se mora tudi marsičemu odreči, sem ga spraševala, pa me je le malce čudno pogledal. Sam tega, da ne more in ne sme početi vseh tistih stvari, ki jih počnejo njegovi vrstniki, ne razume kot odrekanje. Ne, za dekle pa tudi še nima časa.
Za mladega Luko se seveda že zanimajo tako imenovani skavti iz tujih klubov. Prav dosti o tem ni govoril, seveda, dokler stvari niso dorečene, se to pač ne počne. Priznal je le, da bi ga bolj zanimal kakšen manjši klub, v katerem niso zbrani le najboljši, saj bi to pomenilo, da bi moral Luka delati zanje, ne pa zase. On pa hoče zmagovati. Tujina ga torej zanima, zaslužil bi tudi rad kaj, seveda, ampak živel pa kje drugje ne bi prav dolgo. Bi preveč pogrešal planino, naravo, družino. Ne, ni človek za mestno življenje.
Le navijajte! Zato ker veliko trenira po gorenjskih hribih, je dober na vzponih. Tudi v kolesarskem prerivanju, saj menda ne mislite, da tega ni, se znajde. Doslej tudi še ni padel. No, vsaj ne na dirki, se je pa zato lani, potem ko je bilo sezone že konec, nerodno zvrnil na neutrjeni bankini. Imel je rahel pretres možganov, a ga poškodba ni toliko pretresla, da bi ga bilo zdaj strah. Nova izkušnja pač, iz katere se je nekaj naučil.
Pred dirkami, tudi tistimi najpomembnejšimi, nima posebnih obredov. Skuša se le čim bolj zbrati, razmišlja, kako dati vse od sebe. Na kolesu uživa, če so rezultati dobri, pa še toliko bolje, je povedal. Ja, tako preprosto se zdi. Gledalce ob progi opazi, navijanje ga motivira. Nekoč bi seveda rad nastopil na največjih dirkah. Se boril z najboljšimi. Ko sem ga vprašala, kaj si misli o tem, da naj bi v zadnjih letih kar 95 odstotkov najboljših kolesarjev jemalo nedovoljena poživila, je odgovoril, da je zadovoljen, da se te stvari čistijo. Najbrž ni v nobenem športu trenutno toliko nadzora kot prav v kolesarstvu. Tudi nadarjeni Luka je seveda pod stalnim nadzorom. Poseben računalniški program omogoča, da nadzorniki vsak trenutek vedo, kje je in kaj počne. Planina, ne, ta ni na seznamu prepovedanih poživil.
Pogovarjala sva se tudi o ekstremnem kolesarstvu, v katerem smo Slovenci tako dobri. Bi ga to nekoč zanimalo? Pogledal me je in rekel: »Ne. Meni se zdijo … smešni.« Iskren fant pač.
Več preberite v tiskani Jani (št. 29, izid: 16.7.2013).
