Tam so jih čakali prijatelji. Prav dobro se še spominjajo, kako je Yosi, kot ga kličejo, prispel v Dubrovnik. Po dolgi vožnji iz Ljubljane, brez postanka, kot se za pravega Japonca spodobi, je ustavil avto na dogovorjenem kraju. Izstopil je in prijatelji so mislili, da bo najprej »razpakiral« otroke, a so se grdo zmotili. Namesto tega je vzel iz prtljažnika ličen majhen kovček, okrašen z znaki tokijske kuharske akademije, ki jo je obiskoval, in pogledal, ali so njegovi brezhibni noži dobro prestali vožnjo. Nežno jih je pogladil in zaprl kovček. Potem so šele prišli na vrsto otroci.
Japonska je bila že od sredine 17. stoletja popolnoma zaprta pred preostalim svetom. Domačinom jo je bilo prepovedano zapustiti, tujci pa vanjo niso smeli stopiti. Oblast so imeli šoguni, cesar ni imel politične moči, opravljal je le verske in obredne naloge. Ko se je država v 19. stoletju odprla svetu, so Japonci tujce gledali z velikim nezaupanjem. In verjetno je še danes v vsakem Japoncu nekaj tega »šogunstva«. V Joshihiku prav gotovo. Na vprašanja je odgovarjal z enozložnicami. Kadar je moj sogovornik skop z besedami, si pomagam s fotografinjo Matejo, ki s svojo neposrednostjo odpre še tako zaprtega človeka. Tokrat pa tudi ona ni imela pravega ključa, ki bi odprl Joshihikovo notranjost, tudi po fotografski seansi je bil še naprej poudarjeno vljuden, za fotografiranje se je zahvalil s tremi rahlimi prikloni in sklenjenimi rokami, govoril pa ni bistveno več. Še naprej da in ne, malce se je razživel (kar pomeni, da je povedal kakšen stavek) šele, ko je govoril o kuhanju, svoji veliki ljubezni.
Deskanje po internetu. Yoshihiko Fujita je prišel v Slovenijo pred desetimi leti. Prvo službo pri nas si je našel kar po internetu. »Slovenija se mi je zdela lepa dežela, majhna, mirna, zato sem se odločil, da si tukaj poiščem službo,« je povedal Yosi. K nam sta prišla z bivšo ženo in enim otrokom. Danes ima Yosi tri otroke, dva sta »Slovenca«, rojena v Ljubljani. Kuhar po poklicu se je seveda želel zaposliti v kuhinji. Yoshihiko Fujita je tisti Japonec, ki je postavil na noge prvo japonsko restavracijo v Ljubljani. Spraševala sem ga, ali je imel z družino kakšne težave pri vživljanju v popolnoma drugačen slog življenja. Njegov odgovor je bil spet kratek in jedrnat: ne. Življenje v Sloveniji se mu zdi mnogo bolj lagodno kot v rodni Japonski. »Vi sploh ne veste, kaj je to gneča. Če samo pomislim na tokijske ulice ... Groza! Tam sem moral tudi delati kot zmešan!« Me prav zanima, koliko je delal na Japonskem, saj je v japonski restavraciji v Šiški vsak dan od desete ure dopoldne do poznega večera. »Ob nedeljah sem pa prost,« je dodal. In to se mu zdi pravo razkošje.
Najprej je pomival posodo. Borba za vsakdanji kruh je tudi na Japonskem huda. Izučeni kuhar je pred dvajsetimi leti začel delati v Tokiu kot pomivalec posode. Potem je počasi napredoval, predvsem pa se je učil. Potrpežljivo, pedantno, vsak dan.
Za Japonce je hrana nekaj svetega, do nje imajo skorajda religiozen odnos, pa tudi način priprave imajo specifičen. Ti zaprti vzhodnjaki znajo ceniti svežo, preprosto in zdravo hrano. Japonska prehrana temelji na ribah, soji, rižu, zelenjavi in sadju. Suši, nam najbolj znana japonska jed iz surove ribe, riža in alge, zahteva od kuharja pravo virtuoznost. Za njegovo pripravo je pomemben čist nož, kuhar mora znati prav posebno tehniko rezanja. Tanke rezine rib so brez ene same koščice in luske. In pri uporabi noža – honyakija, je Yosi pravi mojster.
Suši je lahko narejen iz katerekoli sveže ribe, najpogosteje je to tuna ali losos. Najprimernejša je bela riba, orada, brancin, list, uporabijo pa celo jeguljo. Suši je nastal po naključju že v 7. stoletju. Takrat so ljudje odkrili način konzerviranja hrane s kisom. Surovo ribo so položili ob riž, sprožila je fermentacijo, riž je začel izločati mlečno kislino in se zakisal. Tako je nastala glavna sestavina sušija, riž z značilno sladko-kislim okusom.
Japonska kuhinja pa ni samo suši, v tradicionalni japonski prehrani uporabljajo še ikre, alge, morske kumare, od mesa pa piščanca in govedino. V tradicionalnih japonskih receptih ni olivnega olja, a mlajše generacije kuharjev že posegajo po njemu. Za pečenje v voku Japonci uporabljajo arašidovo ali sezamovo olje.
Leto in pol z najboljšim. Po nekaj letih v Ljubljani se je Yosi zaradi babičine bolezni za pol leta z družino vrnil na Japonsko. Očitno ga je Slovenija privlačila, vrnili so se, čeprav je bil Yosi brez službe. A ta za tako izvrstnega kuharja ni bil problem. Želel je delati in se učiti pri najboljših, zato se je zaposlil v restavraciji Janeza Bratoža, slovenskega chefa svetovnega kova. Bratož seveda ve, da so Japonci izjemno delavni, in tudi Yosi se je izkazal za izjemno marljivega kuharja. Za Bratoža to ni bilo presenečenje, saj zelo dobro ve, da ima vsaka uspešna in dobra restavracija po svetu v ekipi vsaj enega Japonca. »Veste, oni imajo drugačne roke kot mi, oni so narejeni za bolj fine, filigranske reči. Pripravo rib pa Japonci obvladajo do vrhunskosti, njihova hrana je na neki način dizajnerska,« je razlagal svojo odločitev, da zaposli Yosija, gospod Bratož. »Izkazal se je kot izjemen kuhar, dobro se je vključil v kolektiv. V začetku je bil resda sramežljiv, kmalu pa je postal pomemben član naše ekipe. Znano je, da japonski kuharji veliko hodijo okoli in se učijo, tudi Yosi se je pri nas veliko naučil. Iskreno pa moram reči, da smo se tudi mi ogromno naučili od njega,« je sklenil pogovor o japonskem kolegu Yosiju legenda med slovenskimi kuharji, Janez Bratož.
Način življenja. Yosija sem vprašala, kaj počne v prostem času. »Delam. In sem zelo zadovoljen. Sem ter tja grem s kolegi na pijačo, vendar ne pogosto. Ob nedeljah pa sem s svojimi otroki. Takrat gremo v Iško vas, v Atlantis ali na Nanos. Radi hodimo na izlete po Sloveniji. Pa Bled je čudovit, nad njim sta bila navdušena tudi moja starša, ko sta bila na obisku v Sloveniji.« Zanimalo me je, ali je zadovoljen s takim, za marsikoga na prvi pogled pustim življenjem. Služba, služba, otroci, pa spet služba. Začudeno me je pogledal, potem pa odgovoril: »Seveda, popolnoma! Imam dobro službo, sem šef kuhinje, imam sodelavca, partnerja, s katerim sva dobra ekipa. Pomembno je tudi, da ima moj službeni partner motivacijo za učenje. To mi veliko pomeni, saj sem pripravljen vse svoje znanje deliti. Nič nočem skrivati. V največje veselje mi je, ko vidim ljudi, ki jih naučim osnov japonske kuhinje, in potem sami nadgrajujejo stvari. Kaj bi rad še več od življenja? Človek ne sme biti pohlepen. Če si, z življenjem nikoli ne boš zadovoljen!« Ta misel se mi je zazdela tako duhovna, da sem Yosija povprašala, ali sledi Budovemu nauku. »Ne, nisem budist, verjamem samo v svoje roke in srce.«
Ko sem mu omenila, da veliko njegovih znancev misli, da je pravi umetnik v kuhinji, je sramežljivo sklonil glavo in rekel: »Jaz nisem nikakršen umetnik, sem samo kuhar. In na to sem ponosen.« Ta ponos, da je kuhar, je med pogovorom večkrat omenil. Ko sem ga vprašala, zakaj, mi je odgovoril, da je opazil, da Slovenci niso prav ponosni, če so kuharji. To je zanj nedoumljivo.
Manj je več. To velja tudi za Yosija. Brez gostobesednosti sogovornika sem ugotovila, da je izjemno predan svojemu poklicu. Tu, v Sloveniji, si je ustvaril velik ugled, kar zagotovo ni stvar naključij. Yoshihiko Fujita se je verjetno nekoč davno odločil, da bo svoje življenje posvetil kuhanju. In ta poklic je pripeljal do vrhunskosti. A ni še rekel zadnje besede, verjemite.
