V kamnite hiše so se vseljevali ljudje, ki so iskali zasilno prebivališče. Potem pa se je nekega dne mlada družinica Butul odločila, da blokovsko stanovanje zamenja za življenje v naravi. »Ko sva se z možem odločila, da začneva graditi, sva najprej imela v mislih hišico med trtami in oljkami. Mitja je domov pripeljal arhitekta in začeli smo risati. Bolj ko smo risali, bolj je nastajala podoba domačije. Takrat naju je namreč prešinilo, da morava narediti hišo odprtih vrat, kjer se bo ves čas kaj dogajalo in kjer bomo sprejemali ljudi, ki bodo k nam prihajali z dobrimi nameni,« je za začetek povedala Tatjana.
Obuditev Manžana in ustanovitev društva. Butulova sta v Manžan prinesla novo energijo. S še nekaj enako mislečimi sokrajani sta zastavila projekt obuditve in »civilizacije« Manžana. V dobrem letu je vsaka hiša dobila vodo, telefon, nove električne vode in kanalizacijo. Cesto do Manžana so na novo asfaltirali, in ko so leta 1997 ustanovili še Društvo za zdravo življenje, so bili ustvarjeni vsi pogoji za kakovostno bivanje. »Ko smo s prijatelji posedali na terasi naše hiše, smo modrovali, kako bi lahko ljudje poskrbeli za svoje zdravje. Domislili smo se, da bi povezali zdravje in prijateljstvo. K sodelovanju smo povabili 17 županov občin, ki ležijo ob trasi nekdanje ozkotirne železniške proge od Trsta do Poreča. Vsi so se odzvali in takrat je nastal naš prvi projekt – Pot zdravja in prijateljstva, ki po 17 letih še vedno živi.«
Mitja, ki je bil dolga leta aktiven član atletskega kluba Koper, zdaj pa mu predseduje, skrbi za rekreacijo in dobro počutje športnikov, žena Tatjana pa ljudi uči, kako ohraniti zdravje z uživanjem prave hrane. Še posebej skrbno se posvečata mladim. Tatjana pravi, da ima vsako leto več otrok. »Opažam, da se mladi nimajo več s kom pogovarjati. Pri nas si zanje vzamemo čas. Pridejo, ko imajo probleme, pa tudi takrat, ko se jim zgodi kaj lepega.« Na domačiji Butul ne boste našli nobene ure. Pri njih čas teče drugače. Vedno pa v povezavi z ljudmi, ki jih v tistem trenutku gostijo. »K nam ne morete kar priti. Mi nismo gostilna. Treba nas je prej poklicati in se najaviti,« pove Tatjana. »Vsaj tri ure prej, da lahko Tatjana speče kruh,« je v smehu navrgel Mitja.
Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. To je knjiga, ki je Tatjani spremenila življenje. Na prehodu v leto 1999 jo je Mitja ženi položil pod novoletno jelko. »Tudi v sanjah si nisem predstavljal, da jo bo vzela tako zares. Po mojem jo je prebrala preveč na hitro,« se je zasmejal Mitja. No, odtlej nič več ni bilo tako kot prej. Dvajset let dela v računovodstvu je obesila na klin in šla na svojo novo pot. Že čez slab mesec se ji je sesul svet. »Julija sem pustila službo, 8. avgusta pa je Mitja hudo poškodovan pristal v bolnišnici. V stanovanju v Kopru je zasačil vlomilca, skočil za njim in si zdrobil nogo. Tako hudo je bilo, da so mu jo zdravniki hoteli odrezati.« In kaj mu jo je rešilo? Butulova sta se spogledala in nasmehnila. »Tatjana mi jo je rešila. Vsak večer mi je v bolnišnico prinesla stekleničko nekega čudnega zvarka.« In kaj je bilo notri? »Nekaj pač,« se je skrivnostno nasmehnila Tatjana. Tri leta in sedem operacij je bilo potrebnih, da si je Mitja za silo opomogel. Medtem ko je okreval, je Tatjana nadaljevala z obrtjo, ki sta jo začela osmem let prej. »Ko sem bila še v službi, sem začela s popoldansko obrtjo, da smo lahko zidali. Kupila sva industrijski šivalni stroj, šla sem na tečaj in začela delati. Najin prvi projekt so bili otroški slinčki. Ko sta otroka zaspala, sva z Mitjem na sredo našega 30 kvadratnih metrov velikega stanovanja zvlekla šivalni stroj. Jaz sem šivala, Mitja je pakiral. Posel se nama je širil in čez nekaj let sem prevzela še prodajo izdelkov za enega od italijanskih proizvajalcev.«
