Ko sem potrkala na vrata njegove zasebne ordinacije v izolskem zdravstvenem domu, me je po napornem delovnem dnevu, ki pri njem traja praviloma deset ur in več, sprejel v temno modri majici in ni prav nič spominjal na zdravnika. A že po prvih besedah je bilo jasno, da je zdravnik z veliko začetnico in človek, ki jemlje svoj poklic kot poslanstvo. To dokazuje že vrsto let z vsakim pacientom, ki poišče pomoč pri njem, pa naj bo zdravstveno zavarovan ali ne.
Prisluhne malim ljudem. Dr. Andrej Dernikovič, v Ljubljani rojen Izolčan, je že kot otrok vedel, da bo nekega dne postal zdravnik. »Morda sem bil nekoliko samotarski. Veliko sem bral, tudi o medicini. V osnovni šoli sem začutil željo, da bi postal zdravnik. Gimnazija je bila le predpriprava, latinščine pa sem se lotil izključno zato, ker sem vedel, da mi bo koristila med študijem medicine.« Zadnjih dvanajst let ima v Zdravstvenem domu Izola zasebno ordinacijo splošne medicine. Je eden izmed tistih na Obali, ki sprejmejo tudi ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. »Prisluhnem malim ljudem, če jim lahko tako rečem. To je tistim, ki vedo, da v resnici nimajo možnosti. Ki so topovska hrana, če bi bila vojna, drugače pa so hrana za politike, odrinjeni ljudje.« Pravi, da ga vedno zaboli, ko sliši, da so v zdravstvu kot sistemsko napako zavrnili ljudi, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja. »Vedno bi se zdravnik ali pa medicinska sestra moral vprašati: Če bi bil to jaz ali pa eden mojih bližnjih, bi ravnal enako?«
Svoj čas podari drugim. »Program, ki ga imam od zdravstvene zavarovalnice, je presežen za 110 odstotkov, kar zadeva število pacientov, časovno pa za nekje od 120 do 130 odstotkov. Če delam za zdravstveno zavarovalnico več in zastonj, zakaj ne bi nekaj tega zastonj časa podaril tistim, ki nimajo možnosti niti zavarovanja?« Prijazni zdravnik pravi, da se s tem, kako naj bi družba pomagala ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, sicer ne ukvarja. »Raje se ukvarjam z lastnimi zgledi. Veste, človek se gradi vse življenje. In s tem, ko gradi sebe, gradi tudi svojo okolico. Ne samo kot zgled, preprosto odsevaš neke stvari. In zato sem si pridobil sodelavce, ki čutijo enako potrebo početi nekaj izven sistema.« Prepričan je, da veliko zdravnikov in zdravnic ter medicinskih sester razmišlja podobno kot on, le poiskati jih je treba. »Če človeka boli zob, mu jaz recimo ne morem pomagati. Potem se je pojavilo vprašanje, kako legalno do zdravil. To je spet sistemska zadeva. Znašel sem se in začela se je plesti mreža. Kolege zdravnike sem spraševal, ali bi kot strokovnjaki na nekem področju lahko pogledali pacienta, ki nima zavarovanja. Meni naredi uslugo, sem rekel. In mi je odgovoril: Ne, ne bom ti naredil usluge, naredil jo bom njemu. Takrat sem vedel, da je pravi.«
