V dneh pred začetkom evropskega prvenstva v košarki, ki ga gosti Slovenija, so se vrstili številni sprejemi, obujali so se spomini na generacijo košarkarjev, ki je leta 1970 z Ivom Daneuom na čelu slavila na svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Ob fantih, zdaj zrelih možeh, ki jih pozna vsak malce boljši poznavalec športa, je bilo, tudi na slavju ob podelitvi najvišjega državnega odlikovanja Ivu Daneuu, moč opaziti nekaj visokoraslih deklet, nekdanjih košarkaric. Le malokdo jih je prepoznal, pa čeprav so se zapisale v športno zgodovino. Med njimi je Danica Guberinič, za prijatelje Nana, ki je leta 1978 z žensko reprezentanco rajnke Jugoslavije osvojila srebrno odličje na evropskem prvenstvu na Poljskem.

 Ženska košarka je bila večinoma precej zapostavljena, tudi zasmehovana, odrinjena na rob, stisnjena v kratke novičke na dnu časopisnih strani, je odkritosrčna Nana Guberinič. Ko se je po tistem uspešnem prvenstvu na Poljskem vračala domov, vozovnico za avtobus iz Zagreba si je morala kupiti sama, je niso pričakali niti navdušeni navijači niti športni funkcionarji, ta veliki uspeh pa so mediji na Slovenskem omenili zgolj mimogrede.

Ja, nekaj grenkobe je povezane z njeno izjemno uspešno kariero, med katero je odigrala 33 tekem za jugoslovansko reprezentanco. Poleg medalje z evropskega prvenstva ima še dve, zlato in srebrno, z balkanskih iger, prejela je zlato značko SFRJ za športne zasluge, naziv zaslužne športnice … V arhivu slovenske košarkarske zveze teh podatkov ne hranijo in Nano Guberinič ta odnos nekoliko boli. Še bolj pa jezi. »Nihče nas ne poveže, predstavi, kdo je kdo, in ne združi zgodovine na enem mestu.«

Dopoldne tovarna, popoldne trening. Po zakonu, ki pa se ga preprosto ne upošteva, bi morala država Danici, nosilki evropske medalje, nekaj primakniti  k pokojnini, ampak odgovora glede tega tudi po dveh letih še ni dobila. 

Gre za odnos, ne za preživetje, da ne bo pomote. Domžalčanka Nana Guberinič, letnik 1955, je namreč odločna in uspešna gospa. Šport ji je dal veliko, ne le tekmovalnih uspehov, temveč jo je naučil tudi discipline, vztrajnosti, borbenosti. S košarko se je to visokoraslo dekle iz kmečko-delavske družine, ki je Nano poslala v službo takoj po osnovni šoli, začela ukvarjati pravzaprav zelo pozno, imela jih je že osemnajst. Najprej je sicer bolj zavzeto igrala nogomet, ampak je, zato ker je že trenirala tudi košarko, žogo prevečkrat ustavljala kar z roko. Ti raje igraj košarko, so ji rekli, in Nana se je po komaj letu dni igranja v Domžalah preselila k ljubljanski Olimpiji. Sprva ni veliko igrala, trener Bogo Debevec jo je na začetku v igro pošiljal predvsem zaradi njene moči in borbenosti, za dober met na koš je bilo treba nekaj časa trdo delati. Dopoldne je delala v tovarni, popoldne se  je vozila na trening v Ljubljano. Ni bilo lahko, a v pičlih petih letih se ji je uspelo prebiti v državno reprezentanco. V tej za Slovenke ni bilo nikoli veliko prostora, tako imajo le štiri Slovenke medalje z največjih članskih tekmovanj, poleg Nane Guberinič Meta Štoka Debevec, Marjana Bremec Homar in bržčas naša najboljša košarkarica Polona Dornik. Polona, ki se je po koncu kariere povsem umaknila z oči javnosti, je bila poleg Zore Malacko nosilka največjih uspehov Ježice, kluba, v katerem je zadnja leta svoje kariere igrala tudi Nana Guberinič. Klub, ki je bil vrsto let tik pod vrhom državne lige in je igral tudi v prestižnem pokalu Liljane Ronchetti, je Nana zapustila leta 1982. Da se leta 1979 ni odzvala na povabilo v državno reprezentanco, ji je še danes malce žal. Ampak takrat ji je bilo garanja, povezanega s košarko, počasi dovolj.  In kadar ji notranji glas pove, da ima česa dovolj, mu odločno sledi.

Zdaj se igra naučeno, na moč. Po koncu igralske kariere je še deset let delala kot trenerka, v ekipah Domžal in Mengša, s tem je leta 1985 osvojila tudi naslov slovenskih prvakinj in se uvrstila v drugo jugoslovansko žensko ligo. Takrat je bila konkurenca močna, po razpadu države pa je slovenska košarka, ne le ženska, nazadovala, je prepričana Danica, na uspehe pa se je začelo pozabljati. »Od osamosvojitve naprej se mi zdi, da so cenjeni samo košarkarji in košarkarice, ki so ali še igrajo za državo Slovenijo, kot da se je košarka začela igrati  z njihovim prihodom.« Poleg tega je košarka, pravi Danica Guberinič, danes »veda, igra se preveč naučeno, na moč in brez duše. V igri je samo denar.«

Slovenski ženski košarki ne pripisuje svetle prihodnosti, uspe lahko zgolj kakšna posameznica, kot na primer Nika Barič, ki trenutno igra za moskovski Spartak. In prepričana je, da tudi fantom na letošnjem evropskem prvenstvu ne bo uspelo osvojiti kolajne.

Danico so nekdanje soigralke vabile v veteransko ekipo, a košarke ima dovolj. Tudi operacija hrbtenice in »razsuta« kolena so poleg naveličanosti močan argument, zakaj ne igra več. Pod tisto obdobje je potegnila črto, albume s fotografijami ob največjih uspehih ter medalje pa vendarle še rada pokaže. Ja, bilo so lepi, čeprav naporni časi. A ko je konec, greš pač naprej, v kaj novega. Nekoč podjetnica, zdaj karikaturistka. Tako je razmišljala, tudi ko je, potem ko je ob delu končala ekonomsko šolo in našla boljšo službo, dala odpoved in odprla svoje podjetje. Uvažala je videoigrice, s kitajskimi partnerji, ki jih je šla sama poiskat na Kitajsko, še vedno ohranja stike. Šestnajst let je živelo njeno podjetje, z njim ni prav obogatela, ji je pa v Domžalah uspelo zgraditi lepo hišo. Obdaja jo vrt, tu ima svoja mir in zavetje, v katerem je našla novo strast. Risanje. Šla je v slikarsko šolo, se naučila različnih tehnik, sprva kopirala slike mojstrov, dokler je nekdanja soigralka Biserka Komac ni spodbudila k lastnemu ustvarjanju. Nastalo je nekaj platen z oljem, ki krasijo stene njenega doma, ampak pravo strast je začutila ob risanju karikatur. Ure in ure lahko sedi in skicira podobe svojih prijateljev in znancev ter jih nato oblikuje na računalniku. Začelo se je bolj za zabavo, potem so prišla naročila, zdaj Nana Guberinič pripravlja svojo prvo razstavo. Ozira se naprej, za starimi časi ne joče, le nekaj več spoštovanja tistega, kar so dosegla dekleta njene generacije, bi rada začutila.