Andreja je med počitnicami na morju opazila, da ima na hrbtu izpuščaj, nekakšno znamenje, ki noče izginiti. Kolikor se je spomnila, jo je tam pičil komar. Med spanjem se je praskala, zato se je mesto nekoliko vnelo. Čez čas je na to pozabila in šele dober mesec pozneje ugotovila, da izboklinica še vedno ni izginila.

Kakor večina mladih deklet je bila tudi Andreja dotlej prepričana, da porjavela koža kaže na zdravje, in takšna se ji je tudi zdela lepa, zato se je rada nastavljala soncu. Potem pa je slišala in prebrala toliko zastrašujočih zgodb o kožnem raku (predvsem malignem melanomu), da se je morala prisiliti in spremeniti mnenje o porjaveli koži. V reviji, ki jo je brala, je strokovnjak povedal, da prav nobena na soncu porjavela koža ni zdrava ter da se premalo mažemo s kremo. Tam so bila tudi navodila, kdaj je treba nujno k zdravniku. Bulica na predelu, kjer jo je pred časom pičil komar, jo je motila in skrbela. Po drugi strani pa se je sama sebi zdela smešna, da bi zaradi take malenkosti obremenjevala prenapolnjene ambulante.

Da bom mirno spala … Nazadnje si je rekla, pa grem. In je napol pričakovala, da bo zdravnik bulico pogledal, zamahnil z roko, češ da vse skupaj ni vredno omembe, in zadeva bo izginila. A ni bilo tako. Zdravnik si je nekaj mrmral v brado, rekel, da bi bilo to lahko »karkoli« in da naj gre za vsak primer na dermatološko kliniko. Andrejo je postalo strah. Torej so bile njene skrbi morda le upravičene. Morda ima pa res raka? Na kliniki so jo pregledali, ji vzeli kri in rekli, da ne vedo natančno, za kaj gre, ter da se lahko dokončno prepričajo samo z biopsijo, se pravi z odvzemom koščka tkiva bulice. Pravzaprav, kakor so ji pojasnili, naj bi ji izrezali bulico v celoti in s tem bi bil problem rešen. Andreja je privolila, poseg so opravili v lokalni anesteziji, čez čas pa je dobila samo suhoparno pismo, nujno sporočilo, naj se takoj oglasi na kliniki. Zraven pa prav nobenega podatka o rezultatih biopsije. Preživela je eno najhujših noči v življenju. Bila je prepričana, da so ji odkrili agresivnega kožnega raka ali kaj podobno nevarnega. Takoj zjutraj je odšla na kliniko, tam pa je šele po množici besed in vseh mogočih razlag, ki jih ni razumela, dojela, da zdravniki v resnici sploh ne vedo, za kaj gre.  

Druga biopsija. Naročili so jo na ponovno biopsijo, ker naj bi prvič izrezali premalo tkiva. Dobila je tudi kup nasvetov, v zraku je obvisela beseda limfom. Andreja je imela znanca, ki je prebolel limfom, zato je vedela, da je to rak limfatičnega sistema, kjer je vpleten ves imunski sistem z limfo in bezgavkami ter drugimi organi. Kože tukaj zraven ni, zato si je oddahnila, misleč, da kaj takega, kot je kožni limfom, ne obstaja. Vendar se je motila. Kožni limfom je sicer redkejši, toda število bolnikov z njim z desetletji narašča. To je rak, ki se začne v limfocitih, celicah imunskega sistema oziroma skupini belih krvničk. Najpogostejša oblika limfoma sta Hodgkinov in ne-Hodgkinov limfom. Kožni limfom sodi v skupino ne-Hodgkinovih.  Bolezen se začne oziroma pozna na koži, zato jo bolnik razmeroma zgodaj vidi in občuti. Tvorba na koži je lahko v obliki bulice kot pri Andreji, lahko pa je široka zaplata izpuščaja, suhega, luščečega se ter včasih bolečega in srbečega. Koža je na prizadetem predelu lahko dvignjena ali ugreznjena, navadno je zadebeljena, podnjo  so lahko vidni vozli. Bolnika lahko bolezen prizadene na enem ali na več delih telesa. Strokovnjaki so kožni limfom razdelili v več tipov (med 10 in 20). Redkeje ima bolnik še druge težave. To so lahko izguba telesne teže brez vidnega vzroka, vročina in zelo hudo potenje (premoči obleko), zlasti ponoči. Toda večina teh znakov lahko pomeni tudi karkoli drugega, zato je bolezen težko diagnosticirati. Veliko lahko sicer pove pogovor z bolnikom, največ pa preiskave, zlasti odvzem prizadetega tkiva. Biopsij je več vrst, za najprimernejšo se zdravniki odločijo glede na sum, kakšna je bolezen in kako daleč je napredovala. Možne so tudi druge preiskave (računalniška tomografija, magnetna resonanca, slikanje PET), v vsakem primeru pa bodo dobro pregledali kri.

Kožni limfom ni posledica sončenja. Večina svaril pred nevarnostjo sončnih žarkov je povezana z malignim melanomom. Kožni limfom pa je drugačna oblika raka in ni povezan z izpostavljenostjo soncu. Medicina pravzaprav vzroka za njegov nastanek ne pozna. Čedalje podrobneje pa pozna proces, kaj se dogaja v celicah, kako se spreminja DNK; spremembe pa ali onesposobijo naš varovalni sistem ali pa spodbudijo celice k nenormalni rasti in razvoju. Oboje  vpliva na nastanek kožnega limfoma. Seveda je vse to precej enostavno povedano, vendar v grobem razloži, kaj se pri bolniku dogaja. Tisto, kar znanosti še vedno ni jasno, pa je, kaj povzroča spremembe. Pravijo, da se začnejo  takoj po rojstvu, torej zanje ni mogoče kriviti prednikov. Pogosteje se bolezen pojavlja s starostjo, predvsem po 50. letu. Prizadene več moški. Vzrok za razvoj bolezni je lahko tudi močno oslabljen imunski sistem (zaradi presajenega organa, na primer, tudi zaradi aidsa ali okužbe z borelijo). Statističnih podatkov, koliko ljudi na leto zboli, sicer ni, vendar pravijo, da ima pet odstotkov bolnikov, pri katerih odkrijejo ne-Hodgkinov limfom, kožni limfom. Ker se bolezen pojavi na koži, je zgodnje odkrivanje sicer možno. A kot rečeno, postavljanje diagnoze je zapleteno tudi za izkušene strokovnjake, ker je bolezen zelo podobna drugim. Zdravil za kožni limfom sicer ni, je pa na voljo veliko terapij, tudi biološka zdravila so med njimi. Večinoma gre za počasi rastoči tumor in pogosto se zgodi, da bolniku ne povzroča težav in da umre zaradi česa drugega. Možno pa je seveda tudi drugače. Kožni limfom se lahko razvija tudi deset ali 40 let. 

Ni limfom!  Andreji niso mogli potrditi kožnega limfoma. Po treh letih vseh mogočih preiskav so ji zdravniki povedali, da ima po vsej verjetnosti tako imenovani psevdolimfom, ki je zelo podoben kožnemu limfomu, ni pa rakav. Psevdolimfom je razmeroma pogost, čeprav je med ljudmi malo znan. Gre za tako imenovani limfocitni infiltrat v koži, ki nastane zaradi različnih vzrokov. Med drugim so lahko vzrok zdravila (na primer antikonvulzivi, ki se uporabljajo za preprečevanje epileptičnih napadov, pa tudi pri zdravljenju bipolarne motnje, migrenskih glavobolov in nosečniške slabosti). Tvorba na koži se lahko pojavi tedne ali mesece po začetku jemanja zdravila, po končanem jemanju čez čas izgine, z novim jemanjem pa se lahko spet pojavi. Tvorbo ali več tvorb lahko povzročijo tudi tetovaže, piki insektov, srbečica (garje), cepljenje, akupunktura in okužbe. Telo se odzove tako, da na kožo »pošlje« limfocite in druge vnetne celice, in to povzroči tvorbo oziroma izpuščaj. Večinoma pa vzroka za psevdolimfom na koži ne najdejo. Čeprav bolezen sama po sebi ni nevarna, se lahko (sicer zelo redko) razvije v kožni limfom. Po besedah strokovnjakov se  psevdolimfom večinoma razvije pri mlajših odraslih. Povprečna starost je 34 let. Približno dve tretjini bolnikov je mlajših od 40 let, osem odstotkov pa jih je mlajših od 18 let.  

Težko bi rekli, da se je Andreja s to razlago pomirila. Predvsem ji je postalo jasno, da je o delovanju človeškega telesa še zelo veliko neznank in da si bo najbolje pomagala, če dobro skrbi za svoje zdravje. Le telo, ki je dovolj oskrbljeno s kakovostnimi hranili, ima največ možnosti, da samo odpravi napako oziroma neljubo spremembo, ki lahko vodi v bolezen. Sposobnost telesa, da se pozdravi samo, je namreč zelo velika in pri ljudeh zelo podcenjena. Andreja zdaj ve, zakaj je treba jesti zdravo hrano, se veliko gibati (predvsem na svežem zraku) in znati odpraviti posledice stresa.