Boris Andrijanič, ustanovitelj –farmacevtskega giganta Krka, ki je dodobra zaznamoval podobo svojega rojstnega Novega mesta, je bil vizionar, predvsem pa človek, ki mu ni bilo vseeno za ljudi okrog sebe, za to, kako živijo. Biti ena duša in telo je bila njegova življenjska filozofija, da ji je lahko sledil pri vsem, kar je bil in počel, pa je imela nemalo zaslug tudi njegova žena Mara. Gospa je letos praznovala 102. rojstni dan in je najstarejša še živeča Novomeščanka.
Zaradi težav s kolki in teže let živi v domu starejših v Šmihelu. Njena soba je polna spominov, fotografij, risb njenih vnukov in pravnukov, pa tudi priznanj, ki so ji jih dali za aktivnosti v domu. Njena soba je pisana, tako kot je bilo vedno pisano njeno življenje.
»Bil je pravi zame,« je rekla, ko sva v družbi njenega sina Miša Andreja in hčerke Mice sedeli na zelenici ob šmihelskem domu. V njenih očeh se je, ko sem omenila moža in družino, zrcalila ljubezen. »Skrbel je zame, za vse,« je rekla. Da je tudi ona skrbela zanj in za vse, sta dodala njena otroka. »Vedno je imela zlate roke, nikoli je nismo slišali reči ne morem ali nočem.«
Mara in Boris Andrijanič sta se poročila 11. septembra 1938, on tedaj že z magisterijem iz farmacije, ona z izobrazbo iz meščanskih šol. Po poroki jo je Borisov oče zaposlil v lekarni, tam se je zgodba o Krki tudi začela. »Klical me je zlato moje,« je povedala Mara. V lekarni je delala do svojega 70. leta. »Ljudje so me poznali in vsi so me pozdravljali,« mi je rekla s kančkom prijaznega ponosa in zadovoljstva ta gospa, ki je v življenju vedno znala uživati, a ni pri tem nikoli pozabila na druge. Tudi v najtežjih časih ne.
In vedno ji res ni bilo lahko, sploh ne med vojno, ko je bil Boris pri partizanih in je med drugim ustanovil več terenskih lekarn, Maro pa so z majhnim sinom in še nekaterimi sorodniki odpeljali v koncentracijsko taborišče v Nemčiji. Izkušnja, ki zakoncev Andrijanič ni niti zlomila niti jima vzela volje. Tudi povojna nacionalizacija družinske lekarne ne. Boris je leta 1949 postal njen upravnik, svojo zamisel o tovarni Krka pa je začel s somišljeniki uresničevati leta 1954 z ustanovitvijo Farmacevtskega laboratorija Krka. Dve leti pozneje so ga preimenovali v Tovarno zdravil Krka. Da je projekt prevelik za Novo mesto, za provinco, so mu govorili, on pa se je šalil, da je mesto morda res majhno, ima pa dve krasni predmestji – Ljubljano in Zagreb. Nekaj posebnega je bil v tistih časih tudi zato, ker ni nikoli vstopil v partijo. Mu ni bilo treba, imel je veliko prijateljev, tudi med partijci, ki so ga spoštovali. Zaradi njegovega dela, idej, uspešnega gospodarjenja. Bolje je biti dober državljan kot slab partijec, je govoril.
Imel je res velike zamisli, da so zaživele v praksi, je imela nemalo zaslug njegova Mara. Njegov Maricelj. Bila je praktičen in iznajdljiv človek, z izjemno sposobnostjo organizacije in brihtna glava, ki ji niso bile tuje niti investicije niti gradbena dela. Stvari je znala vzeti v svoje roke in jih izpeljati, ampak ob tem, pa tudi ob številnih obiskih, saj so bila vrata Andrijaničevega doma vedno na široko odprta za poslovne partnerje in prijatelje, pa še ob redni službi v lekarni za povrh, je bila družina vedno na prvem mestu.
