Ta je tako navdušil hrvaške navijače, da bi ga imenovali kar za župana Reke. A Kek ostaja trezen, pravi, da ne mara evforije, ne ob uspehih in ne ob porazih. Oboje je treba sprejemati pokončno.
Dogovorjeni smo bili na enem izmed reških nogometnih igrišč. »Na trening pridite, saj je odprt za javnost,« mi je pred tem rekel v telefonskem pogovoru in še sanjalo se mu ni, kako me je s tem predlogom razveselil. Vedela sem, da bom tako imela dovolj časa za opazovanje na Hrvaškem trenutno enega najbolj priljubljenih nogometnih strategov. Želela sem ga namreč videti v akciji, v trenutkih, ko svojim varovancem deli nasvete.
Odločen in prepričljiv. Na treningu je možato vodil 25-člansko četico postavnih nogometašev, ki so z vstopom v evroligo začeli svojo pravljico. Ukvarjal se je s tisto polovico ekipe, ki ima težave s tehniko igranja. Opazoval jih je, popravljal napake, letele so tudi pohvale, glasno jih je spodbujal in od mladeničev zahteval živahno igro. Žoge so letele vsepovsod, fantje so se vsak po svoje trudili, da bi od treninga odnesli kar se da veliko. Tu in tam je skočil na zelenico in kot nekdanji izkušeni nogometaš pokazal, kako se žogo vodi po igrišču.
Zvest Violam. Po končanem treningu se nam je pridružil. »Vi pa ostajate zvesti tradiciji,« sem mu rekla, ker je nosil vijolično majico. »Sem vedel, da boste to rekli,« je odgovoril pristni Mariborčan, ki mu korenine veliko pomenijo in ostaja zvest svojim vijoličnim (NK Maribor), pri katerih je nekdaj igral tudi sam, bil pa je tudi njihov trener. Pri NK Maribor se je uril tudi njegov sin, ki mu je prav tako ime Matjaž. Ko sem pogovor napeljala v to smer, mi je dal vedeti, da nič kaj rad ne govori o svoji zasebnosti. Povedal je le, da je sinu priimek Kek večkrat v breme kot korist. Vprašala sem ga, ali ga je žena poimenovala po njem, ker nista imela izbranega drugega imena, pa se je le nasmehnil in diplomatko odgovoril: »To bi morali pa njo vprašati.«
Zakaj k sosedom Hrvatom? »Preprosto zato, ker sem dobil ponudbo, v kateri sem videl vizijo. Bila je prijetna sprememba po moji arabski avanturi, ki je bila zanimiva, na neki način pa mi je pobrala veliko energije. Arabska kultura in njihovo razmišljanje se razlikujeta od našega. Priznam pa tudi, da sta mi bliže balkansko mišljenje in njihov način igranja nogometa. »Kaj pa sočne kletvice?« sem ga vprašala, misleč, da ga bom spravila v zadrego, a sem se zmotila. »To sodi zraven in je, čeprav se morda grdo sliši, del nogometne kulture. Je pa res, da je bila Hrvaška zame nekakšen izziv, saj veste, kako so pred leti gledali na slovenski nogomet. Slovenci ste 'skijaši' in ne nogometaši. Zato so trenerji hodil k nam in ne nasprotno.«
Postavil je pogoje. »Ko je vodstvo NK Reka stopilo v kontakt z menoj, sem se zavedal, da klub ne stoji dobro. To ni bil ne Hajduk in ne Dinamo, temveč klub, ki je bolj kot ne izgubljal, in zavedal sem se, da bodo potrebne velike spremembe. Dal sem jim vedeti, da ne prenesem improviziranja in životarjenja iz dneva v dan, da bo treba postaviti cilje in pretehtati možnosti, v kakšni meri so realni in uresničljivi. Razumljivo je, da bi bili vsi radi zmagovalci, a to preprosto ne gre. Zmagujejo le najboljši. Že na samem začetku sem jih sprovociral in jim postavil osnovne pogoje. Za doseganje zmag je treba ustvariti razmere za trening, saj klub ni imel niti primernih igrišč. Povedal sem jim, da na njivah ni moč igrati in ne trenirati. Danes je drugače, a stanje še vedno ni zadovoljivo, nujno namreč potrebujemo tudi vadbišče za obdobja z neugodnimi vremenskimi razmerami, medtem ko smo za poletje in peklensko vročino že našli rešitev in se umaknemo v Gorski Kotar. Sta pa osnova tudi način dela in komunikacija med vsemi, ki so sestavni del kluba, od predsednika in direktorja do igralca z najkrajšim statusom.«
