Delujeta nekam holivudsko. Ona, Branka, nežna in vitka, z globokimi modrozelenimi očmi in slapom lepih, svetlih las, on, Bojan, malce zagorel, možat, inteligentnega videza. Par, ki bi ga po videzu zlahka uvrstil med kapitalistično elito. Energija, ki jo oddajata, pa pripoveduje čisto nekaj drugega. Pred leti sta res sodila med premožneže, imela sta vse po merilih večine človeštva: hišo, kakršne vidite samo v revijah, oblečena sta bila po zadnji modi, on je vozil luksuzen avto, bila sta lastnika uspešnega podjetja in zaposlovala trideset ljudi, igrala sta golf na najprestižnejših igriščih, potovala po svetu. Bila sta tudi starša 15-letnemu Dominiku in 4-letni Enji. Danes sta brez vsega, še poročna prstana sta morala prodati. Najhuje pa je, da sta izgubila oba otroka. To je nepredstavljiva bolečina, bolečina, za katero se zdi, da je ne more prenesti nobeno živo bitje. A ti prav ta bolečina odstrani kopreno pred očmi in življenje postane popolnoma drugačno. Začneš se zavedati neizmerne lepote, ki nas obdaja, in hvaležen si za vsak trenutek. Začneš resnično živeti tukaj in zdaj. V tukaj in zdaj sta doma sreča in zadovoljstvo, prava lepota je samo v trenutku sedanjosti.
Nič me ni sram priznati, da to ni bil navaden novinarski pogovor. Skupaj s portretirancema sem se namreč smejala in jokala. Še celo fotografinja Mateja, ki v svojem pametnem telefonu prenaša s seboj mobilno pisarno, se stalno oglaša na telefon, z njim posluje in ni nikoli pri miru, se je umirila in ga utišala. Življenjska zgodba Branke in Bojana se človeka globoko dotakne. Ne samo zato, ker sta se morala za vedno posloviti (po človeškem razumevanju časa in prostora) od svojih dveh otrok in od vseh materialnih stvari, temveč tudi zato, ker je to navkljub grozi zgodba upanja in svetlobe. Par z vsem svojim bitjem in žitjem verjame v Življenje in njegovo pravičnost. Pravita, da se v njunem življenju ni spremenilo nič, a je hkrati vse popolnoma drugače.
Dominik. Zakonca, ki sta poročena že dvajset let, poznata pa se sedem let dlje, sta imela po merilih večine lepo življenje. Podjetje, ki ga je uspešno vodil Bojan, diplomirani ekonomist, jima je omogočalo lagodno materialno življenje. Edina »moteča« stvar v tej pravljici je bila sinova bolezen. Dominik je imel redko genetsko bolezen in ta se je, žal, zakomplicirala. Starša sta ga vodila povsod, kjer bi mu morda lahko pomagali bolj kot pri nas, bili so tudi v Ameriki, vendar sinu, ki je bil odličen igralec golfa, ni bilo pomoči. Ker ju zdravniški pogovori niso zadovoljili, sta začela odgovore iskati tudi v duhovnih stvareh. Ko je bil Dominik star 15 let, je odšel. Starša dosledno ne uporabljata besede umrl, zanju se je samo poslovil, ker verjameta, da to ni edino življenje, ki ga živimo.
Bolečina ob Dominikovi smrti je bila neopisljiva. »Potem pa je prišla še kreditna kriza. Zame je bilo vsega preveč, funkcioniral sem samo s pol obrati. Nisem imel moči, da bi svojo 'vojsko' peljal naprej. Vse, kar sem takrat doživljal, lahko opišem samo z eno besedo – mučenje! Odločila sva se, da dava firmo v stečaj. Takrat nama je bilo popolnoma vseeno, če ostaneva brez vsega,« se je spominjal tistih groznih dni Bojan. O njih je govoril trezno, iz njega je vela neverjetna moč. Čutilo se jo je skorajda fizično, da bi jo lahko prijel z roko. V njegovi bližini sem začutila nekakšno varnost. To je človek z neizmerno življenjsko močjo in jasnimi cilji. Mislim, da bi brez težav vodil ne samo podjetje, ampak tudi državo. Tisto, kar je pomembno, je, da njegova moč ne prihaja iz uma ali ega, temveč iz globokega osebnega uvida, kaj je v življenju res pomembno.
