Dominika in Igor Osvald sta postala par, ko je danes 41-letna Dominika končevala fakulteto. Po nekaj letih ljubezni sta se poročila, oba sta imela dobro službo. Igor, ki je danes star 43 let in je po poklicu pravnik, je imel lastno odvetniško pisarno, Dominika, diplomirana živilska tehnologinja, pa je imela odgovorno delovno mesto v največjem mariborskem pekarskem podjetju. Bila sta sredi tridesetih, imela sta svojo hišo pod Pohorjem, njuna velika strast pa so bila potovanja. No, bolj počitnice, saj sta si jih lahko privoščila le kakšen mesec na leto. Potovanja sta vedno odlagala na kasnejši, »primernejši« čas. Njun tempo življenja je postajal vsak dan bolj peklenski, v svojem domu nista več zares živela, tam sta se le še srečevala ob redkih prostih trenutkih. Njuni glavi sta počasi že začenjali siveti. Malo je manjkalo, pa bi se izgubila tudi v sivini življenja. Samo svojim sanjam, ki so bile očitno prave, o potovanjih, samo z enosmerno vozovnico, se imata zahvaliti, da ju ni posrkalo. Opogumila sta se in odletela na krilih svojih sanj. Za čarobnih sedem let.
Njihov dom pod Pohorjem je domač, topel in svetel. Tak ni samo zaradi oktobrskega sonca, ki ob našem obisku darežljivo lepša dan, temveč predvsem zaradi prebivalcev v njem. Ja, zdaj nista več le Dominika in Igor, pred 14 meseci se jima je pridružil še Kai, njun prvorojenec. Vtis je, da starša neizmerno uživata v zrelem starševstvu. »Komaj čakava, da bo Kai dovolj velik, da bo lahko sam nosil svoj nahrbtnik, takrat jo bomo zagotovo spet mahnili po svetu,« se smeje mama Dominika, medtem ko jo je Kai očitno zamenjal za pripravno plezalo. No, dotlej očeta in mamo čaka še nekaj dela. Dominika je prvo že opravila, napisala je knjigo o njunem sedemletnem potovanju, skupaj pa o tej poti predavata po Sloveniji. Njuna predavanja so zanimiva, vsa so multimedijsko podprta. Sicer pa sta znana po tem, da česarkoli se lotita, to opravita odlično in s premislekom.
Po treznem premisleku. Njuno življenje pred potovanjem je bilo za mlad par na prvi pogled uspešno. »Res je, imela sva pravzaprav vse, kar naj bi si človek želel. Materialno nama res ni ničesar manjkalo. Lepa hiša, Igor je imel svojo lastno odvetniško pisarno, jaz sem hitro napredovala …« se spominja Dominika. »Ampak midva sva se v tem balastu kar nekam izgubljala. Ni bilo več časa za naju, za pogovore, za prijatelje, o potovanjih sva res lahko le sanjala. Saj finančno bi si jih lahko privoščila, časa za to pa nisva imela,« pripoveduje, medtem ko Igor odnese Kaia na vrt, kjer bo v vozičku na sončku odspal svojo dopoldansko kitico spanja. Razveseljuje me pogled na vitkega in visokega moškega, z malce posrebrenimi daljšimi lasmi, s kakšno ljubeznijo in spretnostjo se loti umirjanja Kaia. Dominika pa nadaljuje s pripovedjo. »Res, nama sva manjkala 'midva'. Nikoli nisva bila človeka, ki bi stremela za materialnimi dobrinami. Tudi poslov se je Igor loteval postopoma, počasi. Začel je v skromni pisarni, samo z mizo in računalnikom, vozila sva star avtomobil. Igor se je pri svojem delu srečeval s precejšnjimi težavami, saj je človek z vestjo, ki je za marsikaterega odvetnika prej ovira kot odlika. Čutila sva, da morava nekaj storiti, saj zares nisva živela tako, kot bi si želela. S tem se je pravzaprav začelo najino potovanje – v glavi. Počasi sva se začela na to tudi realno pripravljati. Kar nekaj let sva potrebovala, da sva vse uredila. Oba sva morala tudi končati stvari v službi in predati posle. Prodala sva avtomobil in oddala hišo. Bila sva pripravljena. Najin prvotni namen je bil, da odpotujeva za tri leta, ampak saj veste, kako je to, človek obrača, bog pa obrne!« zelo živo in podprto z dobro energijo pripoveduje Dominika. Govori tudi o tem, da ju je bilo strah, a ju to ni ohromilo. Zmogla sta pogum in naredila preklop v glavi, ta je odpravil strah in odtlej je vse steklo.
Istanbul–Sydney. Na začetku nista bila čisto prepričana, kako naj bi potovala. Z avtom ali javnim prevozom? »Ker nisva ravno tehnična tipa in nisva vešča popravljanja avtomobila, sva se po tehtnem premisleku odločila za javni transport. Zagotovo bo to tudi večja avantura, sva si bila enotna,« se spominja načrtovanja Dominika. Zadala sta si potovalni okvir – iz Turčije do Avstralije!
Igor, ki se nama pridruži, ko Kai zaspi, pripoveduje o tem, kako je prvo leto potovanja čas tekel počasi. »Prvo leto sva samo potovala, potem pa sva začela na poti živeti in takrat je čas začel kar leteti! Potovanje je postalo najin način življenja.«
Spoznanja, drugačnost in zanimiva srečanja. Potovanje je zagotovo ena boljših možnosti, kako zares spoznati partnerja. Kaj šele potovanje, dolgo sedem let! »To popolnoma drži. Zase lahko rečem, da sem šele na tem potovanju spoznala moža v globino, čeprav sem ga spoznala že davno prej. Potovanje je priložnost, ko se par lahko izjemno poveže. Nama se je to zgodilo, tako močno sva se povezala, da sva lahko dobesedno drug drugemu končevala stavke. Najino potovanje pa je bilo tudi priložnost, da sva zares spoznala tudi sama sebe,« deli svoje izkušnje z nami Dominika, Igor pa ji pritrjuje.
