Gre za resnično zgodbo njenega očeta, ki je dvajset let preživel v temnem svetu izgubljene duše. Kako se lahko hčerka sooči s tem, da je oče ne prepozna več?
Človek brez identitete
»Gospod x se je razgovoril. Povedal je, da se včasih okoli njega dogajajo čudne reči. Pogosto se znajde med neznanimi ljudmi. Ponoči se nekdo potika po stanovanju in krade njegove reči. Kar naprej izginjajo njegovi čevlji, tudi očala. Včasih ga kdo pelje v neznan prostor in trdi, da je to njegov dom, drugič mu ne pustijo leči, da bi zaspal, spet kdaj zahtevajo od njega, naj se oprha, čeprav je to ravnokar storil. Pogosto se znajde med neznanci. Strah ga je tudi, da bo umrl od lakote, saj mu pogosto po več dni ne dajo jesti.« Tako je Aleksandra Kocmut v romanu Čisto sam na svetu opisala bolnika z Alzheimerjevo boleznijo, svojega očeta. Knjigo je deset let, polovico očetove bolezni, nosila v sebi.
Kadarkoli se je lotila pisanja očetove zgodbe, se ji je zdelo, da je zapadla v jamranje in patetiko. Njena želja po izpovedi pa je postala že prav boleča. Dokler je ni letos pozimi prešinilo, da jo mora napisati iz očetove perspektive. Tedaj je zgodba v dveh tednih dobesedno padla iz nje. Toda kako prodreti v misli človeka, ki s svetom ne komunicira več? Z očetom se nikoli, niti na začetku, nista pogovarjala o bolezni. »Vse misli sem razbrala iz njegovih reakcij, iz dogodkov. Če nekoga tako dobro poznaš, se lahko vživiš tudi v njegov svet.« Njen oče je postal gospod x, človek, ki je izgubil identiteto in se mu zdi, da je na svetu čisto sam.
Od pozabljivosti do doma za ostarele. Prvi znaki očetove bolezni so se pokazali, ko je bil star okoli petdeset let. Zelo zgodaj, pri večini se Alzheimerjeva bolezen pokaže mnogo pozneje. Aleksandra se spominja, da se je dan pred pogrebom svoje matere obnašal čudno. »Verjetno je bil vzrok stres. Kasneje, ko je bolezen napredovala, je bil prepričan, da je njegova mama še živa.« Med pripravami na pogreb so bili doma in oče je nenehno hodil na hodnik po neko telefonsko številko. Takrat jih je to presenetilo in so se odzvali s smehom. Niso vedeli, da so to prvi simptomi bolezni. Aleksandrina mama je kmalu opazila, da je nenormalno pozabljiv, da nenehno postavlja enaka vprašanja, da nenehno pripoveduje enake zgodbe. »Moj oče je bil odličen pripovedovalec in tudi v bolezni je nenehno pripovedoval zgodbe. Seveda so se njemu zdele resnične, v resnici pa niso bile,« pripoveduje Aleksandra. Prav tako se mu je nenehno zdelo, da mu bo nekdo ukradel čevlje. Še kasneje, ko je bil v domu in ni več govoril razumljivo, je momljal, kje so čevlji in nimam, nimam. Kot zla mantra.
Od prvih znakov bolezni do takrat, ko je začel dobivati zdravila, je minilo kar nekaj let. Dokončno diagnozo pa so mu postavili šele skoraj deset let pozneje. »Če s sedanjim znanjem pomislim na očetovo bolezen, vem, da je bil šolski zgled bolezni. Če bi prej začel dobivati zdravila, bi se ta mogoče malo upočasnila,« razmišlja Aleksandra.
Bolj ko je napredovala bolezen, bolj se je očetu čas vrtel nazaj. V svojih predstavah je postajal čedalje mlajši. Ni dojel, da ima ženo, otroke, kaj šele vnuke. »Dejansko je meni in možu nekoč razlagal, kako mu je všeč neka učiteljica. In to je bila moja mama. Mislil je, da je star 23 let.«
Eden najhujših trenutkov je bil, ko je šel oče v dom. V enem mesecu se mu je zaradi močnih pomirjeval stanje zelo poslabšalo. Preden je šel v dom, je še hodil, s pomočjo se je bril, si umival zobe, jedel. S pomirjevali pa je postal neodziven. »Ko sem ga videla, sem mislila, da ga je zadela kap. Šele ko je bil v bolnišnici in je dobil manj pomirjeval, se je spet začel odzivati in mama ga je pripravila do tega, da je tudi spet hodil,« se spominja Aleksandra.
Ko je bil v domu, je imel le še sekunde prisebnosti, kot bi prižgal stikalo. »Doživljala sem strašen konflikt – zame je bil takrat mrtev, a vedela sem, da je še živ, pa nisem več čutila povezanosti z njim. Nisem več čutila njegovega dotika. Vedno, ko sem se v domu dotaknila njegovih mrzlih rok, sem začutila bolečino spomina na čas, ko je bil zdrav. Težko si čustveno razložiš, da je to še vedno tvoj oče, čeprav ne čutiš več vezi. Imela sem občutek, da sem že dolgo brez očeta.« Ko je letos umrl, je žalovala enako kot preteklih osem let. Enake solze, enaka bolečina.
