Ksenija Malia Leban tolmači na številnih strokovnih konferencah, za vlado, ministrstva, državni zbor, pa tudi v tujini (recimo pri institucijah Evropske unije). Čeprav si je z močno voljo in vztrajnostjo zgradila kariero, ki bi ji jo marsikdo zavidal, vse do nesreče, v kateri je skoraj umrla, ni resnično živela. Takrat je doživela presunljivo obsmrtno izkušnjo in ta ji je skupaj s spoznanji v letu rehabilitacije v marsičem spremenila pogled na življenje.
S Ksenijo se srečujeva že deset let. Nazadnje sva se videli na seminarju zdravnika in psihologa dr. Raymonda Moodyja, enega najpomembnejših raziskovalcev fenomena obsmrtnih izkušenj, ki ga je tolmačila. Tema seminarja je vplivala na to, da sva spregovorili tudi o njeni obsmrtni izkušnji, in ta se me je močno dotaknila. Ni bila edina, mi je zaupala, bila pa je najmočnejša in prelomna v njenem življenju. »Doživela sem jo resničneje od resničnosti same,« je dejala. Natančno tako, kot nam je kakšno uro pred tem razložil Moody.
Nesreča. Kakšen mesec ali dva pred tisto hudo prometno nesrečo se ji je na cesti zgodilo več manjših incidentov in iz vseh se je čudežno izvlekla. »Kot bi me nekdo varoval,« je povedala. Iz neznanega razloga je vedno vedela, kako reagirati, da se je izognila najhujšemu. Le malo je manjkalo, pa bi jo srečno odnesla tudi pri zadnji nesreči, a se je zalomilo.
»Tisto obdobje svojega življenja sem doživljala kot zelo črno,« je opisovala. »Mama je bila že nekaj časa bolna, občutek sem imela, da je utrujena od vsega in si želi samo še oditi. Jaz sem jo edina vsak dan obiskovala v bolnišnici. Če bi zares odšla, sem želela, da ima občutek, da je ljubljena.« Po drugi strani se ji je zapletalo na profesionalnem področju. Zaradi izkušenj v otroštvu in mladosti je imela vedno občutek, da ni pomembna. »V žepu sem imela dve diplomi, magisterij, končan specialistični podiplomski študij, skoraj napisan doktorat, Prešernovo nagrado, pok papirjev torej, ki so govorili, da sem v redu, sama pa o tem še vedno nisem bila prepričana.« Na filozofski fakulteti je uvedla dodiplomski študij tolmačenja in bila pravzaprav edina zaposlena za tolmačenje. Tolmačenje je raziskovala, delo pa ljubila. Kolegi so ji priznavali strokovnost, obetalo se ji je napredovanje. »Ampak nekateri so v meni videli oviro. Vse skupaj je šlo tako daleč, da sem na koncu zapustila to delovno mesto. Počutila sem se kot totalna zguba. Vse skupaj me je zelo bolelo, nihče se ni zares postavil zame; vidiš, da si povsem zamenljiv. V tem delu sem videla svoje poslanstvo, opravljala sem ga s srcem, oddelek pa ni bil tako naravnan. Bila sem povsem na tleh, nisem vedela, kaj bom sploh počela. Odločena sem bila le, da bom svoj doktorat končala v Trstu, kjer so sprejeli mojo nalogo.« Morda bo potem tam poučevala, si je mislila. Takrat so se ji začele pojavljati omenjene nesreče.
»Pri zadnji nesreči je bil čuden ves dan. Avto je bil malce pred tem na servisu, torej bi moral biti brezhiben, pa sem vseeno – s sestro sva se vračali z neke konference v Zadru – začutila potrebo, da preizkusim, ali vse deluje brezhibno, česar prej nisem počela. Kakšno uro pred nesrečo se mi je trikrat pojavila enaka vizija, videla sem sebe z okrvavljenim čelom, kot mrtvo na volanu. Tako sem znova preverila, ali res vse deluje, kot je treba. Začela sem peti razne pesmi, bile so kot mantra.« Za srečnejšo vožnjo.
Kakšnih trideset kilometrov pred domom staršev v Novi Gorici sta s sestro poklicali domov, da sta blizu in da naj pristavijo juho. Nesreča se je zgodila na kraju, kjer se avtomobili s stranske ceste na vasi priključujejo na magistralko. Prometne nesreče so bile tam pogoste, vendar je bila škoda ponavadi le materialna. Ko sta se pripeljali tja, je neka ženska z vso hitrostjo iz nepreglednega ovinka sekala magistralko in zavijala na stransko cesto. »Jasno mi je bilo, kaj se dogaja, a nisem imela kaj narediti. Močno sem zavrla – brez omenjenih prebliskov verjetno niti tega ne bi storila, ker se je vse odvijalo preveč nenadno, tako pa sem takoj vedela, kaj se dogaja. Ko sem začutila, da sta avta trčila, sem pomislila, 'fak, ni mi uspelo, pa tako blizu sem bila'.« Eden njenih zadnjih spominov, preden je izgubila zavest, je bil, da poka ob trku sploh ni registrirala.
