Desetletja je bil aktiven gasilec, jamar, krvodajalec, planinec in opravljal je še vrsto družbenih funkcij, od predsednika krajevne skupnosti do načelnika narodne zaščite. A šele po upokojitvi je ob vzreji burskih koz na domačem travniku začel negovati svoje številne umetniške talente: zdaj slika, rezbari iz lesa, pleše v cerkljanski folklorni skupini, nastopa s humornimi skeči, pri Krvavških planšarjih piha v rog, vsako jutro pa začne s telovadbo na travi. Vse te njegove dejavnosti in sproščena dobrovoljnost, po kateri ga poznajo domačini, so njegov recept za srečno in izpolnjeno zrelo življenjsko obdobje.
Ivan Kropivnik se je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja preselil v Zgornji Brnik, se poročil, z ženo Dragico tam sezidal hišo in skrbel za dva otroka. Danes imata štiri vnuke. Ker je vseskozi delal v ekonomskem poklicu, poleg tega pa opravljal vrsto družbenih funkcij, mu ob službi, skrbi za družino in za hišo z večjim vrtom za razvijanje umetniških talentov ni ostalo časa. Zares odkrivati jih je začel šele po upokojitvi.
Zjutraj najprej v hlev. Kljub pokoju jutra začenja že zgodaj, da čim bolj izkoristi dan. »Vsako jutro grem ob pol sedmih v hlev, da nakrmim naših devet burskih koz, ki se nato ves dan pasejo na travniku. Vzrejamo jih za meso, zato jih ne molzemo. Zanje smo se odločili, ker z njimi ni veliko dela, obenem pa je njihovo meso najbolj zdravo, zelo okusno in najmanj mastno. Letos smo imeli kar devet mladičkov. Delo s kozami me razveseljuje,« pripoveduje Ivan Kropivnik, ki je kozolec s hlevom za koze izdelal in postavil s sinom. Doma je pravcati mojster za vse, saj kar naprej nekaj popravlja in dozidava, popravlja vodovodno ali električno napeljavo, vari z varilnim aparatom ali beli hišo.
Nadarjen za vse. »Zdi se mi, da kdor zna risati, zna postoriti tudi vse drugo. Obenem mi je zelo blizu humor. Rad se smejim in marsikaj me zanima. Za tisto, kar si želim, se potrudim, da tudi uresničim.« Tako je odkril folkloro. Stare plese z območja Gorenjske, Štajerske in Prekmurja pleše s folklorno skupino Kulturno društvo folklora Cerklje in z njo veliko nastopa. »Pred upokojitvijo folklornih plesov nisem nikdar plesal, zdaj pa so zame prijetna sprostitev. Rad sem v družbi ljudi in veliko mi pomeni, da ohranjamo slovensko tradicijo.« V pokoju je postal tudi Krvavški planšar. »Nekoč sem nekomu pomagal zidati dimnik. Pod streho sem našel zelo star bivolji rog. Iz njega sem si izdelal trobilo, ki je simbol planšarjev. Nanj zdaj trobim v glasbeni skupini Krvavški planšarji, s katero igramo staro glasbo in narodno- zabavne pesmi.« To pa še ni vse. S humoristično skupino nastopajo z zabavnimi skeči. Vsako leto za pusta si edini dan v letu obrije brado in se preobleče v žensko. »Takrat me nihče ne prepozna, se pa dodobra nasmejimo.«
Ob tem slika z akrilnimi in oljnatimi barvami, v pastelu in ustvarja podobe vsega, kar pritegne njegov pogled. Za sprostitev se udeležuje slikarskih kolonij in tako mu dobro izpolnjeni dnevi hitro minejo. Posebno radost je odkril v rezbarjenju. »Iz lesa hruške in oreha rezbarim najrazličnejše figure, tudi za jaslice, česar sem se priučil sam. Manj zahtevne izdelam v dveh dneh, zahtevnejše pa v enem tednu, jaslice vsako leto še dopolnjujem.« Že dolgo zbira tudi stare knjige in jih ima že obsežno zbirko, najstarejša je izšla pred 250. leti. Zbira tudi star denar in starinsko orodje, s čimer ohranja zapuščino prednikov.
S telovadbo do zdravja. Kljub toliko dejavnostim ne zanemarja skrbi za zdravje. Vsako jutro, že 14 let, se loti telovadnih vaj. »Doma najprej delam vaje za hrbtenico, potem se ob osmi uri udeležim še telovadbe v Šoli zdravja. S skupino desetih upokojencev telovadimo na prostem na Zgornjem Brniku. Vse to mi krepi duha in telo. Vse je v naši glavi, še zlasti naše počutje, zato verjamem, da največ za svoje zdravje lahko naredimo sami. Svoje telo je treba negovati in vzdrževati. Tisti, ki reče, da za to nima časa, škodi sam sebi in ne naredi vsega, kar bi lahko storil zase, za trdno zdravje in dobro počutje,« je prepričan. »Lani, ko sem bil zaradi borelioze zelo bolan in sem imel precejšnje zdravstvene težave, sem poiskal pomoč tudi v naravi. Pil sem sivo glino in si jo v obkladkih dajal na nogo. Rad si pomagam tudi z naravnimi zelmi. Najraje pijem planinski čaj, nekaj zeli zanj naberem sam.« Na vrtu se rad posveča pridelavi domače zelenjave in sadja, njegov konjiček pa je cepljenje sadnih dreves.
