»Nič posebnega,« pravi Robnikova za tekmo, pri kateri že ob dolžini proge človeku vzame sapo. »Bilo je čudovito, takoj bi spet šla!« Kaj pa priprave? »Tudi nič posebnega. Grem in pretečem.«

Z Natašo Robnik sem se srečal v sončnem jesenskem popoldnevu na Špici ob Savinji v Celju. Tam, kjer se je njena uspešna tekaška kariera začela in kjer še vedno poteka večina njenih treningov. Prav tam je bil start letošnjega tekaškega ultramaratona iz Celja v Logarsko dolino, na njem je zmagala. Pretekla ga je že sedmič, na začetku v krajši različici, zdaj pa je dosegla formo, v kateri lahko zmaguje, kar je dokazala letos. Začela je skoraj naključno. »Ne bom rekla, da je kriva hčerka! (smeh) Po nosečnosti sem morala izgubiti nekaj kilogramov, zato sem se odločila za rekreativno hojo in tek. Spodbudil me je tudi mož, prav tako tekač, izzval me je, ko je rekel, da ne morem teči petnajst kilometrov brez predhodnih priprav. Jaz sem šla in sem jih pretekla z njim, čez kak teden pa me je že prijavil na tek ob Savinji in na njem sem zmagala,« je nasmejano povedala Robnikova, kot da je šla po gobe, ne pa po prvo medaljo. Takrat še ni razmišljala o ultramaratonu. Svoj prvi maraton je pretekla na cesti v Logarsko dolino. Sledil je Ljubljanski maraton, pa drugi, tudi v tujini. Magično mejo stotih kilometrov je pretekla v Bielu v Švici leta 2009. Letos je premagala znameniti Ultrabalaton, dolg 212 km, okrog Blatnega jezera in dosegla izjemno 3. mesto v ženski kategoriji.

42 kilometrov? Premalo! Običajni maratoni so zdaj zanjo postali skoraj nezanimivi. »Raje imam daljše teke. Že na klasičen maraton grem zelo težko. Težko se motiviram le za 42 kilometrov. Še najraje grem kot 'zajček', kot tempotekač na Ljubljanski maraton na povabilo organizatorja. Na cilj moram priteči v štirih urah. Pri tem se res zabavam in jih odtečem za dušo. To je zame lahkoten tek. No, upam, da me ne bo kdo zgrabil za vrat, saj je to odličen čas za rekreativce.« Kaj se dogaja v glavi ultramaratonke med dolgimi teki? »Zelo različno, odvisno od obdobja. Če se pripravljam na tek, se vedno vidim na cilju. Vem, zakaj delam.« Tekaško kondicijo vzdržuje zelo spontano: »Nobenih posebnih priprav nimam. Tudi ne tečem vsak dan, običajno pet ali šest dni v tednu. Če sem utrujena, si vzamem kak dan za počitek. Vedno se mi ne da teči in takrat se poslušam. Še vedno je pri meni na prvem mestu družina.«

Ko se zdani, je treninga že konec. Za treninge z možem najdeta različne rešitve. »Pozimi vstaneva okrog štirih zjutraj, in ko se začne dan, sva že na koncu treninga. Jutranje teke opraviva, ko gre le za nabiranje osnovne kondicije. Včasih obveznosti tega na dopuščajo, zato grem teč okrog osmih, devetih zvečer. Ves čas se usklajujemo, saj tudi sin Luka trenira smučarske skoke, moj mož je njegov trener, hčerka Liu pa hodi na balet.«

Pred ultramaratoni je trening drugačen, a ni sestavljen iz zelo dolgih tekov, ker bi ji pobrali preveč energije. »Nikoli ne pretiravam. Pred tekom okrog Blatnega jezera je bil moj najdaljši trening 38 kilometrov. Po vsakem teku potrebuješ čas za regeneracijo, da se spočiješ. Če tečeš 60 km, potrebuješ štiri dni za počitek in nisi naredil nič, le pregorel si. Primernejši je krajši in intenzivnejši tek. Tudi tako se v enem tednu nabere tudi čez 100 kilometrov, kar je ogromno.« Pri prehrani ne pozna posebnosti. Poje lahko vse, brez omejitev, le nekaj dni pred tekmami je poleg tekočine in beljakovin potreben predvsem vnos ogljikovih hidratov, vsa preostala prehrana je takšna kot za družino.

Velika želja: Špartatlon. To je veliki cilj vseh ultramaratoncev. Proga je dolga 246 kilometrov in poteka od Aten do Šparte. Dolžina je ekstremna, še bolj zahtevne pa so razmere, ki nihajo od mraza do vročine, od dežja do sonca, ki na začetku septembra v Grčiji še lahko pripeka. Doslej je ta tek kot edina Slovenka pretekla Ruth Podgornik Reš, bila je druga v ženski kategoriji. »Tja se nameravam odpraviti čez dve leti. Naslednje leto nameravam odteči evropski pokal, imam še nekaj drugih ciljev nad sto kilometrov, nato pride leta 2015 na vrsto Šparta.« Tudi ženske se zelo približajo moškim rezultatom, pred dvema letoma je ženska celo zmagala. 

Robnikova o sebi pravi, da je trmasta in vztrajna. Torej ni razloga, da ne bi v kratkem spet navijali zanjo na katerem od ultramaratonov. Škoda je le, da tako pomembni športni uspehi prevečkrat ostanejo neopaženi. Posamezni tekmovalci so za sponzorje nezanimivi, še športna poročila jih največkrat skoraj obidejo. Kljub temu za Robnikovo ni ovir. Tek ostaja zanjo veselje in užitek.