Mef je bil urednik na TV Koper Capodistria, direktor Primorskih novic in časopisa Mandrač, Marjeta je kot sociologinja delala v Cimosu, imela čudovito knjigarno, zdaj pomaga pri Mandraču. V njunih štiridesetih letih ljubezni je čas sejal solze in smeh – no, smeha je bilo, ker sta se tako odločila, več. Med njima ni velikih, pompoznih besed, je pa veliko tiste ljubezni, ki previhari viharje: »Brez tebe zjutraj sploh ne morem vstat, še težje je zvečer brez tebe zaspat. Jaz se te zares bojim izgubit, ti si zame skoraj isto kot šoferski izpit.« Besede pesmi Gluh in slep z zadnjega Mefovega cedeja Najboljša leta (napisal je štiristo besedil), namenjene Marjeti, povedo vse!

Primorci in drugi ga poznajo tudi kot lastnika in urednika zelo branega lokalnega časopisa Mandrač. »Zame je bil Mandrač odrešitev, saj sem takrat ostal brez dela. Sem verjetno eden redkih direktorjev, ki je bil na delavskem svetu s projektom 'kompjuterizacije' uredništva poražen s protiprojektom 'višje plače novinarjem'.«  Mef, takrat direktor Primorskih novic, je reagiral po svoje. »Vse skupaj sem nekam poslal, dal odpoved in spakiral. Ta moj projekt so potem sprejeli čez nekaj mesecev.« V devetdesetih se je torej skupaj z našo državo osamosvojil, postal nezaposlen in naslednji dan že klical kolege po Sloveniji ter jih prosil, da bi pisal zanje. Ženi Marjeti, ki je takrat že kako leto ali dve imela svojo knjigarno, je seveda post festum povedal, da je brezposeln. »Njegova odpoved me ni presenetila, vedno sem vedela, da bomo nekako preživeli. Tudi sama sem nekoč naredila podobno kot on: imela sem dobro službo, bila sem urednica tovarniškega časopisa in skrbela za izobraževanje. Zelo samostojno delo, dokler se niso leta 1989 začeli novi šefi mešati vanj – nisem marala direktiv, o čem smemo pisati. Ja, takrat se je začelo mahanje z delavskimi knjižicami.« Danes se smejeta temu, koliko klicev in prošenj sta dobila, da bi Marjeta pomagala znancem in neznancem do novih avtomobilov, a za skorajda neznanca je posredovala le enkrat. In se spet pridušata, da je pač treba ostati pokončen in slediti sebi tudi pri eksistenčnih odločitvah, ki terjajo pogum.

Njuna božična ljubezen. Previharila sta prve viharje, o katerih kot fant in dekle nista vedela, da ju čakajo. »Mef nima pojma, da se je najina zgodba začela na silvestrovo 1973/74; ja, štirideset let sva skupaj. Komad White Christmas, to je najina zgodba, jaz sem šla s fantom, a pustimo to,« se nasmehne. »Vse je vodilo k temu, čutilo se je, da se bo enkrat zgodilo.« No, postala sta par, Mef je dobil ponudbo za delo z Radia Koper, Marjeta je še študirala. »Ker kot Postojnčan v Kopru nisem imel kje stanovati, sem ves čas delal in leta 1974 dobil milijon plače, direktor je imel štiristo tisoč. Bilo je nagrajevanje po delu in delal sem kar naprej,« se Mef spominja časov, ko je še bilo možno dobesedno živeti v službi. »Na razgovor za službo sem prišel z dolgimi mastnimi lasmi, v kavbojkah s karirastim robom – in bil sprejet. Danes ne bi bil niti slučajno.« Marjeta je v četrtem letniku fakultete zanosila in takrat jo je Mef prvič peljal domov v Postojno; spotoma, na poti na letališče in v vojsko. »Njegova mama, ki ni vedela zame in me je videla visoko nosečo, je preživela, res se je dobro držala (smeh).« Marjeta je rodila v Mariboru, po odsluženi vojski pa sta živela pri Japlju, odgovornem uredniku Primorskih novic in nekdanjem Mefovem sostanovalcu. »Vsi trije smo živeli skupaj, naučila sem se igrati tarok, nato pa je Mef dobil majhno kadrovsko stanovanje v Semedeli. Kakšno razkošje!« Marjeta je takrat dve leti učila na gimnaziji.

Sedmica življenja. V letih skupnega življenja in menjavanja služb sta »pridelala« še enega otroka in se šla pred tem še poročit. »Tega ne vedo mnogi, ker sem vedno rekla, da mi je vseeno, ali se poročim ali ne.« Mefov medklic: »To so znani kompleksi samohranilk!« V Marjetini družini je bilo namreč tri četrt samohranilk in njej je bilo to življenje zelo domače, nič groznega se ji ni zdelo. »Že davno sem se odločila, da se ne bom poročila, če ne bom srečala fanta, s katerim bi rada živela, vedela pa sem, da bom imela otroka.« Človek obrača, bog obrne: Marjeta je videla, da je Mefova mama zelo nesrečna, ker nista poročena, in se je, že noseča, le odločila: nevede sta se poročila prav na dan obletnice poroke Mefovih staršev. »Nič romantična poroka ni bila, samo štirje smo bili in najin otrok. Celo fotografi v Piranu, ki 'lovijo' poroke, so nas prezrli, tako da nimava niti ene fotografije, niti prstana, niti dokumentov – v knjigi najinega skupnega življenja nisem prebral niti vrstice (smeh obeh)!« In se v smehu sprašujeta, ali Mefova mama proti koncu le ni podvomila o njuni poroki, ker ni bilo nobenih dokazov. Živela sta lepo. »Moja mama se je upokojila, prišla je k nama in lahko rečem, da sva imela polno svobodo ob dveh otrocih,« pravi Marjeta in dodaja, da sta sama zdaj prav takšna nono in nona. »To tradicijo nadaljujeva, otroci znajo izkoristiti nono, jaz pa sem presrečna zaradi tega; vnuk ima dve noni in še pranono, tako da je presrečen!«

Preskočita v lep vsakdan življenja, ki pa je bilo nekoč zelo pisano in posejano z marsičim, tudi s selitvijo v Izolo, v hišo prav v centru. »Všeč nama je bila, čeprav je bila res v slabem stanju, niti en vogal ni bil pravokoten, po tleh je bila zemlja.« A sta zavihala rokave, jo prenovila, izpeljala vse uradniške zadeve in zdaj je skorajda dom za vsakogar, ki potrka na vrata. Ter hkrati dom mnogih odličnih zamisli, kulturnega življenja, druženja s sosedi in umetniki. »To je bila moja sedmica,« se na široko smeji Marjeta. »Ja, tudi Mef!«

Težki časi minejo. Oba sta hitro začutila, da sta v ozki, visoki hiši pognala korenine. Odtlej bi lahko živela mirno (»Ko sva začela prenovo, sva bila mlada: jaz sem imela 24, Mef 27 let!«) vse do konca svojih dni. In sta – kljub temu, da so bili vmes tudi težki trenutki: Mefov odhod iz Primorskih novic, posledična brezposelnost in leto kasneje, 2003, zapiranje Marjetine trgovine. »Moja knjigarna, ki je bila res uspešna, je naenkrat zastala, ker sem imela pred vrati dve leti gradbišče – prenavljali so Manziolijev trg in vse ulice – pa večji trgovec je začel prodajati zvezke in podobno. Promet je padel na eno tretjino.« Hudi časi. Ko je zaprla trgovino, so ostali računi odprti. »Prosila sem, naj mi dajo čas, da jih vse poravnam. Tedensko sem dobivala modre kuverte, že za takratnih petdeset evrov je prišla izvršba.« A je nekako šlo, pravita oba, reševal ju je SAZAS, združenje avtorjev, katerega član je Mef in ki nakazuje denar od avtorskih pravic avtorjem glasbenih del. »Naenkrat je začelo prihajati več denarja od njih, pa je šlo. Postala sem aktivnejša, se dogovarjala – a lahko bi me zvrnilo.« Marjeta je imela podporo v Mefu in to jasno in glasno pove, a tudi Mef jo je imel v njej, ko je dal odpoved. »Nihče ni rekel, ko je šlo slabo, da nisem odgovoren ali da ni Marjeta, ne otroci, ne mama. Vedno smo rekli, da bo že. Kadar je denar, ga znamo zapraviti: smo svetovni prvaki v neracionalnem zapravljanju (smeh obeh). Kadar je denar, kupujemo play station pa okraske za ulico (Marjeta jo je okrasila z lastnimi nakupi in denarjem tudi takrat, ko je bila najbolj brez denarja!). Ne privoščimo si luksuza, kupujemo stvari, ki jih ne kupuje nobena normalna družina (smeh).« A Izola s svojo energijo ter Mef in Marjeta res tako pozitivno, veselo delujejo na ljudi. »Stopiš na ulico, tam je pet ljudi (zraven je znameniti Bife pri Kralju iz Mefove glasbene uspešnice), daš muziko na glas (Mef ima zvočnike na zidu hiše, na ulici) pa je. Živimo zunaj, z ljudmi!«

Poštenost do sebe in drugih. In živijo lepo, ker tako želijo, ker so se odločili, da jih ne podrejo ne sapice ne viharji, ki pretresajo življenje slehernika. Mef že enaindvajset let piše za svoj Mandrač, ki ga je prevzel sin (»Midva z Marjeto zdaj zastonj pomagava!«), Marjeta je opravila učne ure za računovodstvo in še dela – do upokojitve, ki jo Mef že živi, ji manjka nekaj let, saj je njemu odstopila bonuse. »To je to dopolnjevanje,« se nasmehne Mefu, ki prinese stare vinilne plošče, single, bi se reklo danes, njegove začetke s Prizmo. In seveda tudi novi cede Najboljša leta. »Nisem njegova glasbena muza, saj piše o tem, da je nesrečen, pa da je vezan in bi rad šel – upam, da ni pisal meni (smeh).« Ni, pravi Mef. »Vežem se na besede: zame  je pomemben prvi stavek, iz njega napišem vse. Če ga ni, so križi in težave, ne samo pri pesmih, tudi pri novinarskih tekstih. O sebi nimam kakega groznega mnenja: nekateri so prepričani, da jim je dano neko poslanstvo – meni ni bilo dano nič. Včasih sem presenečen, ko kaj preberem za sabo in vidim, da ni slabo, da sem napisal jaz (smeh). A to znam delati,« pove resno. »Najpomembnejše je, da si korekten do sebe in drugih. In potem počasi gre. Meni se zdaj obrestuje korektno delo: nimajo me več za bleferja, grebatorja, za nekoga, ki se sili.«

Zdi se, da to velja za oba, za Marjeto in Mefa. Ne komplicirata. Rada se imata, spoštujeta se, pomagata si. In živita lepo. Kdo sta? Marjeta: »Mef je najboljši na svetu, ker si slabšega res ne zaslužim!« Mef: »Marjeta je zelo trpežna ženska, vzor bodočim ženskim generacijam (smeh). Že štirideset let jo poskušam vzgajati, pa je nisem premaknil niti za milimeter!« In se spet smejeta oba.