Obljubil si je, da če bo Nizozemska prišla v finale na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki, si bo tekmo ogledal v Amsterdamu in tja potoval z avtoštopom. Rečeno, storjeno. Če se to ne bi zgodilo, danes ne bi govorili o 300 tisoč preštopanih kilometrih niti o novih rekordih, ki jih je Miran nanizal lansko leto.
Knjiga je nastala po sili razmer. Še pred nekaj leti je Miran trdil, da ne bo nikoli napisal knjige. »To so zgodbe, ki so me svojevrstno zaznamovale, in bil sem prepričan, da svojega življenja in dogodivščin prijateljev ne bom delil z drugimi. Pa se je obrnilo drugače. Moje podjetje, v katerem sem zaposloval deset delavcev, je ostalo brez dela in trenutno miruje, mi pa smo tako rekoč na cesti. S prodajo knjige, ki jo nameravam prevesti tudi v angleški in italijanski jezik, bom skušal poplačati dolgove in, če bo le mogoče, firmo spet spraviti v pogon.«
Avtoštop je strast. Miran je začel štopati čisto po naključju, ko je po končani fakulteti želel še malo potovati. Dokaj hitro je ugotovil, da mu je to všeč, pa tudi z ekonomskega vidika je bilo na začetku privlačno. »Avtoštop človeka zasvoji in postane tvoj hobi. Štopal sem tudi takrat, ko sem bil en mandat župan občine Kanal ob Soči, in tudi kot lastnik in direktor podjetja. Na štoparskih popotovanjih spoznaš ogromno ljudi in doživiš vse sorte. Veliko je prijetnih doživetij, ne manjka pa tudi bolj grenkih. Eno med njimi je bilo gotovo tisto, ko sem v Dovru na poti proti domu uštopal nekoga z avtodomom. Da bi bili hitreje na cilju, sem se ponudil, da bom po Belgiji del poti sam sedel za volan. Ni bilo tako enostavno, kot sem si predstavljal, saj je imelo vozilo volan na desni strani. Na odseku avtoceste, ki je bila zaradi dela na cesti označena s prometno signalizacijo, sem bil nekoliko preblizu, posledice pa so bile vidne tudi na avtodomu. Seveda sem lastniku poravnal škodo iz svojega žepa.« Ni pa vedno samo štopal, včasih je vmes poprijel tudi za priložnostna dela.
Doživetja, ki jih moraš občutiti. »Avtoštop je nekaj veliko globljega kot to, da prideš od točke A do točke B. Prava umetnost je gotovo to, kako se podati v Amsterdam s sedmimi evri v žepu in domov prinesti še 50 centov. Vpletena je tudi matematika, saj moraš nenehno preračunavati kilometre, ure, načrtovati to in ono. V moji knjigi je moč prebrati različne zgodbe, ki so moja osebna izpoved in ne klasični potopisi, seveda pa so prepletene tudi s številnimi nasveti, ki nam pri avtoštopu pridejo prav.«
Štopal je tudi kolo. »To ni šala. Zgodilo pa se je seveda tam, kjer so kolesa doma, v deželi tulipanov, na Nizozemskem. Prijazen kolesar me je enostavno povabil na prtljažnik kolesa in tako sva skupaj nadaljevala pot. Šlo je sicer nekoliko počasneje, a tudi to je bolje kot nič. Peljal sem se tudi z motorjem, mrliškim avtom, številnimi tovornjaki. Tovornjakarji so še posebej zgovorni možakarji in kar žal mi je zaradi ukrepa, ki je pred dobrim letom začel veljati v Italiji ter prepoveduje, da bi se v tovornjaku vozil kdo, ki ni zaposlen v prevozniškem podjetju, čigar last je tovornjak. Za prekrškarje je zagrožena kazen 600 evrov.« Mirana vežejo lepi spomini tudi na vožnjo z rolls-royceem, letnik 1958. »Peljal me je iranski mehanik, ki ga je malo pred tem kupil. Zaupal mi je, da ga bo popravil in obnovil, čez dve leti pa prodal za mastne denarce.«
Vozniki so sila različni. »Kadar sedeš k neznancu v avto, sprejmeš tudi neko tveganje. Nikoli ne veš, kakšen voznik sedi za volanom. Izkusil sem že vožnjo z 280 kilometri na uro na avtocesti v Nemčiji, a sem se počutil bolj varnega kot pri nekom, ki vozi s hitrostjo 70 kilometrov na uro. Peljal sem se tudi z mrliškim in smetarskih avtom. Takrat sem se počutil kot naš predsednik Borut Pahor, ki je v predvolilni kampanji med drugim delal kot smetar.«
