Triinšestdesetletna gospa je tudi alpinistka in je bila članica žirije na pravkar končanem že osmem mednarodnem festivalu gorniškega filma, poleg tega je precej hitro spoznala temne in zamolčane plati slovenskega, sicer herojskega alpinizma. O tem pripravlja tudi knjigo, ki bo zagotovo zanimiva.
Bernadette McDonald je sicer v mladosti oboževala komorno glasbo in se ji v zgodnjih študijskih letih tudi povsem posvetila, smer življenja pa se ji je zasukala za 180 stopinj, ko je prvič prišla v gore in začutila njihovo energijo. Med njimi je takoj začutila, da bodo postale središče njenega življenja in delovanja. In ni se zmotila.
Ne samo da je kaj kmalu uspešno vodila najprestižnejši festival gorskega filma in kulture v Banffu v Kanadi, to je počela 20 let, na začetku celo »prostovoljno«, iz ravninske deklice s kmetije je postala iskrena ljubiteljica gora, narave, plezanja, alpinizma in gorske avanture.
Pogovor z Bernadette McDonald ni navaden intervju. To je tudi pogovor z enciklopedijo alpinizma, ekologije, gorske kulture, ob tem pa se izjemno spozna na vzhodnoevropski alpinizem.
Tomaža Humarja je branila pred napadi. Z našo alpinistično »sceno« se je spoznala preko Tomaža Humarja. O njem je napisala odlično in globoko knjigo, za kar smo ji lahko hvaležni, kajti sicer ne bi ostalo za njim nič podobnega. In ker je takrat izvedela še obilo drugega, se je odločila, da vse ne bo šlo v nič. Lotila se je nekaterih neverjetnih zgodb našega alpinizma.
Kako je spoznala Tomaža Humarja? »Vedno vem, ravno zaradi festivala v Banffu, kam pluje svetovni alpinizem ali kaj pomembnega se je zgodilo v njem. S filmi ali predavanji vse akterje spoznam tudi osebno. Spoznala sva se v italijanskem Trentu, tam sem ga prvič srečala. Ker me je pritegnil njegov način govora in razmišljanja, sem ga povabila kot predavatelja na festival v Banff. Že po prvem krajšem osebnem pogovoru se mi je zazdel zanimiv človek, nekdo, ki bi imel kaj povedati. Precej je bil tudi podoben mojemu bratu. Enak širok nasmeh, optimizem in duša otroka, ki verjame v svoje pravljične moči.«
Bernadette je sicer že prej razmišljala o knjigi o Tomažu Humarju, vendar pa so njen nastanek spodbudili dogodki na gori Nanga Parbat, ko se je zgodilo tisto helikoptersko reševanje in se je ameriška novinarska srenja kot plaz spustila nanj ter na njegovo zgodbo. Še posebej po tem, ko sta že čez nekaj dni Steve House in Vince Anderson uspešno preplezala steno, se je pritisk novinarjev, ki so preko nje želeli priti v stik s Tomažem, izjemno povečal. »Nisem vedela, kaj naj, pa sem ga poklicala, mu predstavila našo – svojo – situacijo in mu v pomoč, da se zadeve razjasnijo, omenila, da namesto posameznih odgovorov po revijah raje napišemo že končno tisto presneto knjigo. Ta bi najbolje razložila situacijo in pomagala odbiti napade severnoameriškega tiska nanj. Ljudje v Ameriki bi tako spoznali, da se Tomaž ni ravno zgodil čez noč in da majhna Slovenija poleg njega premore še (marsi)koga podobnega, sposobnega drznih alpinističnih dejanj. Temu ni mogel oporekati in sva začela.«
