Besede Erike Brnot, predsednice Sindikata družbe Tosama, ki zastopa delavce Tosame in Intosa (Invalidsko podjetje Tosama), so jasne in nujne. Gospa, ki je predsednica sindikata in članica sveta delavcev neprofesionalno, torej to delo opravlja zastonj in poleg redne službe tehnologa elektrovzdrževanja, je nežna in topla ženska; a je hkrati trmasta, vztrajna in nepopustljiva. Diplomacije in sklepanja kompromisov se je sicer morala naučiti, a obe veščini uporablja v dobro delavcev, ko se bori za njihove pravice. Zaradi vsega naštetega je ravnokar dobila priznanje roža magota ZSSS »za dosežek leta za enake možnosti žensk in moških«. Zasluženo!
Malo tudi, zagotovo. Toda Tosama, veste, je ena sama družina, v njej dela veliko žena in mož, staršev in otrok, prijateljev, zelo »družinsko« podjetje je. Zelo dobro sem se počutila in se še vedno. Tosama je res bolj ženska tovarna, toda jaz s kolegi opravljam delo v tehničnih službah, ki so podpora proizvodnji. Ne opravljam vzdrževalnih del, prevzela sem veliko papirnatega; izpolnjevati moramo norme tehničnih in inšpekcijskih zahtev, treba je poznati in spremljati zakonodajo, energente, spremljam planiranje, stroške, nove projekte.
Ali od tod izhaja vaše zanimanje za delo predsednice sindikata? Kdaj ste se vključili vanj in zakaj – nekoč so bili časi bolj naklonjeni delavcem?
Drži, a včlanila sem se leta 1991, tudi zato, ker sem imela takrat dve hčeri (kasneje še eno), bila sem veliko odsotna, o sindikatu nisem razmišljala, ker so bile pomembnejše druge stvari. Borila sem se za svoje delovno mesto, saj sem bila najprej sprejeta za določen čas. Impulz za včlanitev ni bilo zavedanje, da bo to vplivalo name, čeprav je zelo, pristopila sem zaradi pogovora s tedanjo predsednico sindikata. Takrat še nisem vedela, kaj me čaka, takratni časi so bili lažji, vse je dobro delovalo, veliko dela je bilo, tovornjaki so čakali, kdaj bodo odpeljali blago. In veliko laže je bilo doseči dobrobit za delavce!
Pred sedmimi leti ste postali predsednica sindikata in verjetno je bilo tudi še tedaj laže kot danes?
Od nekdanje predsednice sem dobila dobro popotnico. Bila sem aktivna članica v izvršnem odboru, izredno pomembno se mi je zdelo, da nekdo skrbi za delavce – zato sem privolila, da vstopim v izvršni odbor. Če je kaj takšnega, kar je treba povedati, rada to storim naglas, sem kritična in verjetno so to sodelavci prepoznali. Ni se mi bilo težko izpostavljati, toda za zaupanje sem morala imeti kar nekaj staža v podjetju in tudi spoštovanja. Ljudje ti morajo verjeti, dokazovati se je treba iz dneva v dan. Ko se zaposliš, iščeš sebe, meje, se učiš diplomacije. In sem se naučila.
To vam očitno uspeva, saj ste do podpisa pripeljali dve kolektivni pogodbi, tretja je pred vrati.
Zelo sem previdna, zadeve rada prespim in se oborožim s podatki, argumenti. A gre tudi za notranji čut, ki me opozori, da nekaj ni dobro za vse nas, da je treba dogovore izpeljati v skupno dobro. Kolektivna pogodba, o kateri se zdaj pogajamo, je kar težek umski in fizični proces, zelo se je treba zbrati: to, da nekaj ni v redu, izpostavljamo sproti, pogajanja so pa nekaj čisto drugega.
