Vedno sem si predstavljala, da naj bi bil to skrivnosten moški, malce starejši, ki opravlja še skrivnostnejše obrede. Vpliv hollywoodskih filmov, jasno. Vsi moji stereotipi o eksorcistih so padli, ko sem spoznala 31-letno Libado Plahuta iz Ljubljane, izganjalko zlih duhov. Gospa je tako čedna, da bi lahko igrala kakšno vlogo v srhljivki, kako izgnati hudiča. O njej pravijo, da ima sposobnost in moč izgnati džina, nevidno duhovno bitje, ki lahko živi tudi v človeku. Duhovni svet po njenem mnenju ni čisto nič grozen, tudi to je hollywoodski mit. S sposobnostjo videnja džinovskega sveta pa se je že rodila, pravi.
Za Libado Plahuta sem slišala od svoje znanke, ki je popolnoma prizemljena oseba. Povedala pa mi je čisto noro zgodbo. Njen 68-letni mož se je brez posebnega vzroka začel dušiti. Najhuje je bilo, ko je legel, takrat je bil tako rekoč pred zadušitvijo. Tri mesece je zelo malo spal, hodil je okoli zdravnikov in ti so opravili kup preiskav. Vsi rezultati so kazali na to, da je človek zdrav, on pa se je še vedno dušil. Zakonca sta, že skoraj na robu obupa, obiskala Libado Plahuta. K njej je gospod (ime in priimek sta znana uredništvu) hodil na čiščenje pol leta. Imel je štiri džine, enega z matično energijo (o tem malce kasneje). Če težav ne bi rešil, bi ga ta džin zadušil. Po štirih mesecih je prišlo do izbruha čustev. Ti izbruhi niso bili nič drugega kot stvari, ki jih je 40 let pometal pod preprogo. Danes človek normalno diha in spi. Njegova žena mi je poslala tudi fotografijo, ki je nastala med izganjanjem džina. Velikokrat namreč džin takrat pokaže svojo podobo in na poslani fotografiji je to zelo dobro vidno.
Hiša, ki je ni bilo. Libada je Bosanka, doma iz Brčkega (na Matejino pripombo, da je čedna kot Lepa Brena v mladih letih, se Libada zasmeji in pove, da je tudi Brena rojena v Brčkem). Vse otroštvo je imela občutek, da je drugačna od drugih. »Ko vidim človeka, vidim tudi njegovega stanovalca, džina, ali pa več njih, če jih ima,« preprosto opiše svojo sposobnost. Kdaj se je vse skupaj začelo? »Tega niti ne vem. Spominjam pa se dogodka, ko sem imela 11 ali 12 let. Bila je vojna in z družino, očetom, mamo, bratom in sestro, smo se s kamionom odpravili v Tuzlo, po živež. Cesta je bila zaprta, zato smo morali čez hribe. Bilo je tako mrzlo, da nam je zamrznila nafta v rezervoarju za gorivo in je kamion obstal. Ujela nas je tema. Oče se je zelo trudil, da bi kamion vžgal, vendar mu ni uspelo. Nenadoma se je nekje v daljavi prikazala luč. Odpravili smo se proti njej. Prišli smo do hiše, pozvonili in prijazno nas je sprejel starejši par. Ponudila sta, da lahko pri njih prenočimo. Nas otroke so kmalu spravili v posteljo, potem pa so se starejši začeli pogovarjati. Slišala sem gospo, ko je mojo mamo spraševala, zakaj me ne pusti, da bi delala tisto, zaradi česar sem bila poslana na svet. Za moja starša, ki nevidnega sveta nista razumela, je bila to strašna reč in sta bila zelo proti, da bi se kakorkoli vpletala v te reči. Mama je takoj imela to prijazno gospo za nekakšno čarovnico. Dobro pa mi je ostalo v spominu, da me je gospa vseskozi opazovala in božala, zdela se mi je neizmerno mila.
Naslednji dan smo odšli v Tuzlo in tam nakupili nekaj živeža. Dobili smo tudi nekaj koruzne moke in želeli smo jo podariti prijaznemu paru, kjer smo prenočili. Ko smo se vračali, hiše nismo našli! Preiskali smo vse v krogu desetih kilometrov, hiše pa ni bilo. To je bil jasen znak mojim staršem, naj me pustijo delati tisto, zaradi česar sem bila poslana na svet,« skuša razložiti svoje nenavadne sposobnosti Libada. »Vsak človek, ki ima poslanstvo, ima svoje podpornike iz vidnega in nevidnega sveta. Ta par sta bila moja podpornika iz nevidnega,« danes ve Libada.
V govorjenju pa nisem dobra. »Ljudje hočejo med izganjanjem vedeti čisto vse o svojem džinu. Vendar so vprašanja med procesom popolnoma nepomembna. Ko pa je izgnan, tudi kaj povem. Prej se mi zdi govorjenje čisto odveč,« pojasni precejšnjo redkobesednost Libada.
Kot otrok je bila precej zmedena, saj ni prav vedela, kaj naj s svojimi sposobnostmi. »Življenje me je vseskozi precej grobo pripravljalo na to, da bom pomagala ljudem. Najprej sem želela biti čisto 'normalna' in početi stvari, ki jih počno drugi. Hotela sem biti kot moji družinski člani, ki so z nogami trdno na tleh, pridni ljudje, ki verjamejo, da je treba v življenju trdo in pošteno delati. Naredila sem srednjo ekonomsko šolo, potem pa sem se hotela lotiti kakšnega 'biznisa'. A mi nikakor ni šlo. Vedno se je končalo tako, da sem komu pomagala. Zdaj sem že popolnoma sprejela to, da je moje poslanstvo pomagati. To počnem tudi tukaj, v Sloveniji, kamor me je pripeljala ljubezen.« Libada je poročena s Slovencem, imata tudi otroka, živijo v Ljubljani.
