Legenda pravi, da so po 800 kilometrov dolgi poti iz francoskega mesta St-Jean-Pied-de-Port do Santiaga de Compostela na severozahodu Španije skrivaj prenesli posmrtne ostanke enega od Jezusovih učencev, sv. Jakoba. Najdba njegovih domnevnih posmrtnih ostankov v katedrali v prelepem mestecu Santiago de Compostela v 9. stoletju je takrat privabila romarje iz vse Evrope in slavni Goethe naj bi stoletja pozneje celo rekel, da je bila Evropa ustvarjena z romanjem v Santiago. Sprva je bilo med romarji tudi veliko kraljev in kraljic, nato pa je zanimanje za pot počasi presahnilo. Spet je postala priljubljena šele po letu 1982, ko se je nanjo odpravil papež Janez Pavel II., in na njegov klic k romanju se je leta 1989 odzvalo kar pol milijona mladih. Odtlej romarska vnema ne pojenjuje, med romarji najdemo tudi pisatelja Paula Coelha in igralca Anthonyja Quinna. Camino pokliče le najvzdržljivejše, najodločnejše in tiste, ki si želijo sprememb v življenju. Romanje po tej poti, pravijo, čisti dušo in briše temačne misli na preteklost.
Prva Slovenca na Jakobovi poti
O Caminu sem prvič slišala, ko sem pred leti prebrala istoimensko knjigo znane igralke Shirley MacLaine, danes pa o svojih izkušnjah s poti govori že tudi veliko Slovencev.
Prva zabeležena Slovenca, ki sta leta 1999 romala v Santiago de Compostela, sta bila zakonca Rigler. »Španski novinarji so z nama celo naredili intervju,« se spominja Metodij Rigler. Potem ko sta Santiago de Compostela obiskala že dvakrat, enkrat z avtobusom in drugič s kolesom, sta se odločila, da bosta tretje romanje opravila peš, in sicer takoj po ženini upokojitvi.
Več kot osemsto kilometrov sta prehodila v 31 dneh. »Povprečno sva prehodila 25 kilometrov na dan, največ 40, najmanj pa 17 v enem dnevu,« se spominja. En mesec je idealen čas, da romar prehodi najbolj priljubljeno, najbolj znano in eno izmed najdaljših romarskih poti, imenovano francoska pot. Poti, ki peljejo v Santiago de Compostela, je namreč več; od posameznikovih želja, časa in sposobnosti pa je odvisno, katero bo izbral.
»Pot je enomesečna intenzivna duhovna vaja. Romajo verni in neverni, a prav v vsakomur pusti pečat. Med potjo ne gledaš le znamenitosti in narave, ampak se zazreš tudi vase.« Po vrnitvi sta o svoji izkušnji napisala knjigo Blagor vama, uboga reveža, nato pa ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji, v katero je danes včlanjenih že skoraj sto ljudi z romarskimi izkušnjami s Camina. Na vprašanje, zakaj je pot pri Slovencih tako priljubljena, Metodij Rigler odgovori, da smo pač zelo romarski narod. Kot zgled še posebej zavzetega slovenskega romarja omeni Grosupeljčana Janeza Češarka, ki se je v Santiago de Compostela pred dvema letoma odpravil tako rekoč z domačega praga. Hodil je 75 dni in prehodil kar 3060 kilometrov! Sicer pa je Metodij prava zakladnica informacij o tej poti in nič čudnega, da ga kličejo ljudje iz vse Slovenije.
Camino te pokliče
Camino pokliče ljudi. Shirley MacLaine opisuje, kako so ji ljudje z vseh strani govorili o Caminu, tako da se klicu nazadnje preprosto ni mogla več upreti.
Podobno izkušnjo ima naš raper Rok Trkaj. Camino je prehodil že dvakrat. Prvič je klic romarske poti začutil, ko mu jo je omenil prijatelj. Teden pozneje se je že odpravil. Drugič ga je pot poklicala lansko poletje, ko je sedel v enem od ljubljanskih lokalov in se poigraval z mislijo, da bi šel še enkrat. Mimo je prišel prijatelj in mu omenil slovenski orkester, ki odhaja v Španijo. Tri dni kasneje je bil Trkaj, zdaj že izkušen in zato s precej lažjim nahrbtnikom kot prvič, znova na poti. »V začetku nosiš v sebi nemir, po kakšnem tednu se že sprostiš, uživaš v naravi in si sam s seboj,« pravi.
Je pa osemsto kilometrov dolga pot kljub duhovnemu olajšanju za telo zelo naporna. Romarji se na pot vsak dan odpravijo že ob šestih zjutraj, saj morajo pravočasno prehoditi razdaljo tistega dne in najti prenočišče. Prenočišč, ki stanejo od štiri do osem evrov na noč, v nekaterih pa sprejemajo prostovoljne prispevke, je ob poti sicer dovolj. Včasih so razporejena kilometer vsaksebi, včasih pa je med dvema tudi petnajst kilometrov, zato si je dobro pot skrbno načrtovati vsak dan sproti. Romarji, ki prihajajo z vsega sveta, spijo večinoma na pogradih v skupinskih sobah. Na začetku poti vsak dobi posebno izkaznico, nekakšen potni list za Camino, ki jo žigosa v vsakem prenočišču in s katero je mogoče uveljavljati nekatere ugodnosti.
Na poti moraš biti pripravljen na vse. Boli te telo, bolijo te noge, vnemajo se vezi, stopala so posejana z žulji. »Ja, med drugim se na poti naučiš te žulje tudi šivati,« se smeji Trkaj, medtem ko je Metodij Rigler med redkimi srečneži, ki so na cilj prišli brez enega samega žulja.
Premagovanje bolečin in strahu
Ena najpogostejših lekcij, ki se jih na poti naučijo romarji, je prav sprejemanje bolečine – prave in tiste, ki se kopiči in ždi v nas. Žulji, tako Trkaj, niso bili nič proti bolečini v kolenu, ki ga je na drugem romanju presenetila že začetku. Ena od stvari, ki ga je delno odvrnila od misli nanjo, je bilo denimo srečanje z Nizozemcem, ki je po nesreči potreboval bergle. Pa je stisnil pesti in zobe ter začel iskati zdravja na romanjih, tudi na Caminu. Srečanje z njim je Trkaju pomagalo, da je misli preusmeril drugam.
Sčasoma postanejo bolečine, tako govori večina romarjev s Camina, bolj ali manj postranske. Z vsakim kilometrom, ki ga narediš kljub bolečinam, si bolj zaupaš in si bliže cilju.
Nanj prispeš ožuljen in utrujen, ampak prenovljen in odprt za spremembe. Vsaj za nekaj časa. Svojo izkušnjo z romanja je v tem duhu opisala tudi novinarka Marta Pirnar: »Ob pristnem stiku z naravnimi energijami in okoljem, v katerem ni prostora za stres in živčnost, se tako v telesu kot v duševnosti človeka začnejo dogajati preobrazbe.«
Sosed iz Savskega naselja
Ena od zanimivih prigod se je Trkaju zgodila na koncu poti, v mestu, kjer romarji ponavadi zažgejo svoja oblačila in tako simbolično pustijo staro za seboj. Tam je zagledal gospoda, starega kakšnih 60 let, ko je gol skakal okoli žensk in jim nagajal. Trkaju se je človek zdel zanimiv in si ga je želel spoznati, zato je stopil k njegovemu kolegu. Ta mu je povedal, da je navihani šestdesetletnik prav tako Slovenec; celo več, iz iste soseske kot Trkaj!
Vpliv zmajeve črte
Pravijo, da Camino leži natanko pod Rimsko cesto in sledi zmajevim črtam, v katerih se odraža energija galaksij na svodu. Vzdolž teh linij naj bi bila izjemno močna življenjska energija, prečni prerez zmajevih črt pa naj bi bil podoben peščeni uri, pri čemer je njena ozka sredina v presečišču z zemljinim površjem. Energija zmajeve črte se v enaki meri pretaka pod zemljo in nad njo, ima visoko frekvenco in zato naj bi človeku, ki jo sprejema, jasnila misli, razvnemala doživetja, spomin in razodetja. (Camino, Shirley MacLaine)
Izkušnja, ki napolni knjigo
O Caminu je nastalo že kar nekaj knjig, tudi v Sloveniji. Med prvimi sta svoje izkušnje v knjigi Blagor vama, uboga reveža opisala zakonca Rigler. Pred kratkim pa je prvenec z naslovom Camino, moja samotna pot, s podnaslovom Čiščenje duše in telesa po žensko, izdala notarka Staša Lepej iz Zagorja.
