Začel mi je mahati okoli glave in vratu, pa po hrbtenici gor in dol, nekaj vlekel iz sinusa, to sem fizično občutila, mi vzbujal mravljince v rokah in nogah, po telesu pa valove vročine, ter jih odpihnil z mahanjem v drugo smer. Med »terapijo«, ki je trajala kakih petnajst minut, me je venomer spraševal po občutkih – kako za vraga naj nekaj čudnega prevedem v razumljive besede? Izkazalo se je, da sem močno »pokurjena« (no, to vem tudi sama!) in energijsko že globoko v prepovedanem položaju, ki me že ogroža. Kar seveda tudi vem, a ignoriram.
Učenje je prineslo spremembe
Diplomiranega inženirja kemije je alternativa zanimala že mnogo prej, preden se je pred osmimi leti našel v metodi Zdenka Domančiča. »Že iz mladosti me je zanimala tehnika pomoči, blizu so mi bile inovacije, zdravljenje pa sem začel preučevati tudi zaradi osebne zdravstvene stiske. Začel sem z akupresuro, se dotaknil radiestezije, poglobil v bioenergijo in imel srečo, da sem lahko leta 1984 spremljal dogodke v Zagrebu, ko je bil tam z Zdenkom Domančičem opravljen znanstven preizkus – uspešno zdravljenje gangrene.«
Devet let kasneje je svojega učitelja spoznal v Kranjski Gori, ko je pripeljal na zdravljenje hudo bolno mamo in tudi sebe. »Moji občutki so bili fantastični, rezultati pa nepričakovano dobri. Lahko rečem, da mi je pomagala tudi uradna medicina, a mojih težav ni mogla odpraviti – Zdenko jih je!« Z vsakim prihodom k Zdenku sta se z mamo počutila bolje in od tod do želje, da bi se veščine naučil tudi sam, ni preteklo veliko vode. Končal je prvi seminar, pa drugega in tretjega, naredil je izpite, ki so potrjeni z diplomo. »Pot učenja je bila zahtevna, zanimive pa so tudi spremembe, ki so se zgodile z menoj: osebnostno sem se spremenil. Odločil sem se, da nežno zapustim kemijo, da ne onesnažujem več okolja in se povsem posvetim bioterapiji.« Zadnjih devet let od tridesetih, ki ga vodijo po poti raziskovanja pomoči sebi in drugim, Franci dela samo to – pomaga ljudem.
Klofuta, ki jo prisoli življenje
»Izredno pomembna je pravilna komunikacija,« začenja učno uro o tem, kje in zakaj ljudje izgubljamo dragoceno življenjsko energijo. »Sam sem se naučil povedati ljudem, kar mislim – ne da bi me to obremenjevalo – spoštljivo, primerno: vsi potujemo na isti barki in zaželeno je, da je čim manj konfliktov, turbulenc, vzponov in padcev, saj tako izgubljamo veliko energije.« Energija pa je ključna za naše zdravje, saj če jo izgubljamo, nam to slabi imunski sistem. Kako? »Zelo radi tuhtamo in rezultat tega tuhtanja je, da oviramo pretok energije. Razlika med premišljevanjem in tuhtanjem je velika. Mislimo 24 ur na dan, toda če smo ob tem sproščeni, smo opazovalci, v sebi ne gojimo nobenega posebnega občutka in nismo utrujeni; kadar tuhtamo, smo čustveno zelo navezani na svoje misli, situacijo in takrat z blokadami zaustavljamo pretok energije. Zaradi tuhtanja imamo povišano porabo energije, saj so možgani velik odjemalec in porabnik. Manj ko se vtikamo, prej se situacija razplete!«
Misel, da je naše življenje kot šolski program, ki ga moramo opraviti in se naučiti lekcij, ni nova. »Če se preveč navežemo na en del programa, zamudimo drugega,« skuša s prispodobo razložiti naše delovanje in težave, ki si jih povzročamo. »Bolezen ni sama po sebi nič slabega, je opomin, da moramo nekaj spremeniti, popraviti: če ne poslušamo svojih misli, občutkov, nam življenje prisoli kakšno klofuto; in če to ne zaleže, zbolimo in imamo nenadoma veliko časa zase. In, kako zanimivo, nenadoma ni več pomembno, ali je kosilo skuhano in soba brez prahu! Vse bolezni, tudi pomanjkanje denarja, so pomanjkanje energije, rezultat napačnega delovanja ali preizkušnja, ki jo moramo opraviti. Ko naredimo šolo, starih težav ni več, ker smo jih predelali. Če šole ne naredimo, smo podobni tistemu iz vica, ki je rekel: Banana, spet bom padel!«
Banka, ki bankrotira, ne more pomagati sama sebi
Ko smo torej tako utrujeni, potrebujemo pomoč, pravi Franci. Novodobni učbeniki nas učijo, da si lahko in moramo pomagati sami – pa smo tega sposobni? »Sami si ne moremo pomagati: človek lahko skoči v vodnjak, toda sam zelo težko spleza ven! Banka, ki bankrotira, ne more sanirati same sebe. Preprosto povedano: ko gremo čez rob, nujno potrebujemo pomoč nekoga drugega. Človek je namreč zaprt sistem, sklenjena celota, ki je za življenja nikoli ne zapustimo – tako je, kot da bi bili v hišnem priporu: vsak dan pride poštar, in če smo prijatelji, ga prosimo, da odnese del naših smeti – no, v tem primeru sem poštar jaz.« (nasmeh)
Ljudi, ki ga prosijo za pomoč, ne pregleduje. »Ni treba: če ima človek težave, gre k zdravniku, naredijo mu diagnostiko, in tudi če ga nič ne moti in se le slabo počuti, zelo dobro ve, da nekaj ni v redu. Ljudje sami povedo, kaj jih muči.« Sicer morda pričakujejo, da bo vedel vse, toda s tem se ne ubada. »Tega ne morem vzeti nase: sodelovanje z uradno medicino je po metodi Zdenka Domančiča celo zapovedano. Že pri podpisu kodeksa smo se zaobljubili, da ne bomo postavljali diagnoze, da se ne bomo vtikali v medicinsko terapijo – razen če ni vtikanje to, da se bolnik pozdravi.« (nasmeh)
Toda kaj se dogaja v telesu, kaj dela kot zdravilec, kako pomaga ljudem? »Gre za uravnovešanje energetskih tokov: ko imamo dotok energije, ko je uravnovešena, ko naš imunski sistem deluje, smo na dobri poti, da ozdravimo.« Pa lahko pomaga vsem in vsakomur? »Ne! Ali pa – s korektno terapijo, pričakovanim rezultatom ali z izmenjavo energije. Res, vsi bomo umrli, toda pomembna je kakovost življenja, ki ga živimo in preživimo do smrti: bistvena je kakovost življenja do zadnje minute, zato se splača potruditi tudi za človeka, ki odhaja.«
Ključno je zaupanje
Odzivi, ki jih dobiva od ljudi, so dobri, toda ali so učinki trajni? »Človek mora spremeniti stališče do življenja: lekcijo ponavljamo toliko časa, dokler ne dojamemo, da nobeno hrepenenje po ozdravitvi ni smiselno brez spremembe kakovosti življenja, ker se stvari ne spremenijo. Lahko dobimo nič koliko terapij, toda če stvari ne spremenimo sami, bomo šli z dežja pod kap. Kajti ljudje razmišljamo tako: ne bi se rad spremenil (beri: razmišljal drugače, nehal kaditi …), toda rad bi ozdravel. Zdravje je posledica tistega, kar smo delali, in če delamo enako, bomo prišli na isto točko: po isti poti prideš vedno na isto mesto. So ljudje, ki pridejo k meni samo enkrat in uspejo. A čudeži ne obstajajo, vse zahteva spremembo: če ne želimo rezultata, ki nas je pripeljal v bolezen, si moramo spremeniti pot! Imunski sistem naredi vse, če mu dovolimo: če pride človek po pomoč z zaupanjem, če se odpre, je veliko možnosti, da mu lahko pomagamo. Toda mi ne zdravimo bolezni, mi zdravimo človeka!«
Jasmin Petan Malahovsky: Samo pohvale!
Pred štirinajstimi leti so Jasmin ugotovili raka na dojki, toda bolezen se je uspešno zazdravila. Pred pol leta pa se je rak zasejal na drugem mestu. »Zdravniki so naredili vse, kar se da, in očitno dovolj uspešno, toda na željo mojega sina sem poiskala pomoč tudi pri zdravilcu Franciju Lorgerju. Seveda se zdravniški pomoči nisem odpovedala, ker zaupam medicini in svojemu zdravniku dr. Žgajnarju, toda kljub vsemu sem se odločila poizkusiti. Na terapije hodim s presledki redno že pol leta, moje besede so samo pohvalne. Ne vem, kaj mi dela (nasmeh), toda počutim se dobro in mirno tudi zaradi njegove pomoči. Evidentna pa je pomoč pri glavobolu: glava me po njegovem delu na daljavo neha boleti, aspirinov ne potrebujem več.«
Ozdravljena gangrena
Gospodu V. J. so leta 1994 na kirurgiji v Ljubljani zaradi gangrene amputirali tretji prst na nogi. Deset let kasneje je dobil napotnico za amputacijo drugega prsta zaradi enake diagnoze – gangrene. Obakrat je šlo za zastrupitev noge zaradi nevrosomatskega stopala (ni čutil, da se je porezal). Celo leto pred tem so ga zdravili z različnimi antibiotiki, vendar so ti poslabšali stanje do te mere, da je bilo ogroženo celo stopalo. Prvič je obiskal bioterapevta Franca Lorgerja septembra 2008: osem terapij in sledi o gangreni ni bilo več! Gospod V. J. sklepa, da je gangrena po metodi Domančiča stoodstotno ozdravljiva. Danes oseminšestdesetletni gospod kolesari, telovadi, skratka sprejel je življenje, ki, kot pravi, ne temelji le na fizičnih frekvencah.
