Nenavadni dogodki v otroštvu, velikokrat so se ji namreč dogajale stvari, o katerih se ji je sanjalo, dostikrat je tudi intuitivno čutila, kaj se dogaja z ljudmi v bližini, so jo spodbudili, da je že zelo zgodaj začela iskati odgovore, zakaj se ji te stvari dogajajo in kaj je njihov namen. Pri enajstih ali dvanajstih letih se je seznanila z meditacijo in začela odkrivati, da je človek veliko več kot le fizično bitje. »V šestnajstem letu sem se začela še intenzivneje ukvarjati s sabo in redno meditirati.« Na srečo je imela tista leta ob sebi zelo razumevajočega fanta, ki so ga zanimale podobne teme kot Tejo. Zato je toliko laže usklajevala duhovni razvoj in vsakdanje življenje – srednjo šolo ter kasneje študij. »Eni so me razumeli, drugi ne. Zato sem se dostikrat znašla sredi hudih notranjih bojev. Po eni strani sem si želela živeti kot vsi ljudje, brez vedenja, ki se mi je ponujalo, po drugi strani pa me je vleklo naprej, a sem se bala odgovornosti, ki bi jo s tem prevzela,« se spominja. Ne nazadnje je s svojim življenjem morala postati zgled ljudem, ki jim pomaga ali predaja svoje znanje.
 Pri dvajsetih se je odločila spremeniti svoje življenje. Odšla je v tujino, med drugim je živela in delala na Novi Zelandiji pa v Angliji, in se izobraževala pri Brianu Weissu, enem izmed pionirjev regresije v prejšnja življenja, dr. Doreen Virtue, svetovno znani metafizični zdravilki in poznavalki angelov, Gordonu Smithu, svetovno znanem mediju, ter Judith Lukomski, kristaloterapevtki in soavtorici knjige Kristaloterapija, ki jo je napisala z dr. Doreen Virtue.

Prvo srečanje z medijstvom
 Z medijstvom  se je prvič zares srečala na Novi Zelandiji; tam se je neka gospa oglasila pri njej na intuitivnem svetovanju. »Preskok se je zgodil povsem spontano. Nenadoma sem začela dobivati informacije in ji govoriti o njeni mami, teti in drugih bližnjih, ki so že pokojni, pa natančno sem ji opisala hišo ob reki, kjer je živela kot otrok, pa da so imeli v družini dvojčke, in ko ji je mama po meni sporočila, da so vsi v redu in naj spet začne slikati, je gospa ostala brez besed. Šokirana!« Teja pa tudi. »Zelo sem se ustrašila in se spet vrgla med knjige, da bi razumela, kaj se je zgodilo.« Tako je odkrila, da se številni ljudje profesionalno ukvarjajo z medijstvom in pomagajo ljudem predvsem med žalovanjem, da s tem razbijejo mit o smrti in ljudem potrdijo, da je življenje pravzaprav večno. »Ideja o smrti je po moje največja iluzija današnjega časa, ki marsikoga drži v krempljih obupa. Osnovno poslanstvo medijev je prenesti potrditev, da se s fizično smrtjo spremeni le oblika bivanja, življenja pa s tem še ni konec, in hkrati ljudem pomagati razumeti, da resnične prioritete ne temeljijo na materialnem.« Po izobraževanju in raziskovanju se je začela v Sloveniji intenzivneje ukvarjati z medijskim svetovanjem.

Lažje soočenje z izgubo
Žalovanje je za marsikoga zelo boleče in obremenjujoče, in ko tak človek v svoji stiski ne ve, kako naprej, skuša po Teji poiskati stik z umrlim. »Namen medijstva ni strokovno svetovanje, ampak je ena od možnosti,  s katero žalujoči razume, da je z njegovim bližnjim vse v redu. Po takem srečanju se marsikdo lažje sooči z izgubo.« Ljudi k Teji pripeljejo različni vzgibi ali znaki, celo nenavadna naključja. Eno takih je pripeljalo gospo Leonido s Ptuja, njo sem tudi poklicala. Pred dvema letoma je v prometni nesreči izgubila sina. Opisala mi je čudne dogodke, ki so se vrstili v dneh po sinovi smrti. Neko noč so se denimo s treskom odprla vrata spalnice v hiši, kjer so bila vsa okna zaprta, ni bilo prepiha, vrata so dobro tesnila. »Dogajalo se je tudi, da so se brez razloga prižigale ali ugašale luči,« mi je povedala. Čeprav pred tem ni dala veliko na takšne pojave in je bila zelo skeptična, je začela razmišljati. Med brskanjem za informacijami je prišla do Teje. »V enem stavku sem ji razložila, kaj se je zgodilo, nato pa so besede začele kar vreti iz nje.« Človek, ki obišče Tejo, ji pove le najosnovnejše podatke o osebi, s katero želi vzpostaviti stik. »Potem z vodniki vzpostavim stik z dušo in jo prosim, da mi za začetek pove čim več konkretnih informacij o svojem pravkar sklenjenem življenju. Recimo, da se fizično opiše, pove kaj o navadah, ki jih je imela, s katerim športom se je ukvarjala, kakšna je bila njena soba, do najbanalnejših, kot recimo kakšne čevlje si je nazadnje kupila, skratka stvari, ki jih jaz nikakor ne bi mogla vedeti.« To je potrdila tudi Leonida: »Teja mi je sina natanko opisala in mi predala konkretne informacije, ki sem jih vedela le jaz, denimo o zavesah, ki sem jih obesila tri dni pred tem, skratka banalne stvari, ki jih nikakor ne bi mogla vedeti.« Ko je o tem, kar je doživela, pripovedovala svojemu možu, ni mogel verjeti, zato se je naslednjič odpravil z njo. »Tako je bil ganjen, da je ves čas jokal.« Sin jima je povedal, da je z njim vse v redu in da se bo očetu javil. Nekaj dni pozneje, ko je še s ključi v rokah sedel v avto, so se nenadoma prižgale pozicijske luči, vključili so se brisalci in radio s sinovo najljubšo pesmijo. Vedel je, da je to on.

Neverjetne izkušnje
Ker bi ljudje takšna srečanja lahko izkoriščali in se z nenehnimi obiski pri Teji nekako še vedno oklepali pokojnikov, jim Teja že na začetku pove, da to ni namen srečanja. »Ljudje pridejo načeloma enkrat, največ trikrat – pol leta ali še leto po smrti ljubljene osebe. Želim, da ljudje pomembno sporočilo, ki ga dobijo, vključijo v žalovanje in tako pomirjeni nadaljujejo življenje.« Še posebej je takšen stik dobrodošel za ljudi, ki so do pokojnikov gojili kakršnokoli zamero, jezo, ki jih preganjajo občutki krivde in zaradi tega ne morejo živeti mirno. Tako jo je nekoč obiskala gospa, ki jo je po tridesetih letih še vedno mučil nerazčiščen odnos z očetom.  Pri Teji je z njim razčistila. Zgodi se tudi, da pokojnik po njej nekako poišče stik s svojci zaradi kakšnega drugega pomembnega sporočila, ki ga ima zanje. Dogodek, ki se je zgodil v začetku tega leta, je tako neverjeten, da je presunil še samo Tejo. Na medijsko svetovanje sta prišla gospod in gospa, ki sta v prometni v nesreči izgubila sina. V triurnem pogovoru je sin posredoval veliko informacij o svojem pravkar sklenjenem življenju in starša pomiril, da je z njim vse v redu. »Med svetovanjem pa se mi je poleg tega fanta nenehno prikazovala deklica, a nismo vedeli, kam bi jo vključili. Na koncu je gospo prešinilo, da je to verjetno deklica, pokopana v grobu zraven njenega sina. Deklica je to potrdila in mi dala znak, da želi priti v stik s svojo družino. A nismo vedeli, kako bi to storili.« Štiriletna punčka je namreč pred letom skupaj z babico in teto izgubila življenje, ko je v avto, ki ga je vozil njen stric in edini preživeli, trčil vlak. Oklevaje sem poklicala dekličino mamo. »S starši pokojnega fanta smo se po naključju srečali na pokopališču in so mi povedali, kaj se je zgodilo pri Teji,« mi je povedala. »Ker so bile okoliščine tako neverjetne in ker je fant umrl na približno istem mestu kot moja punčka, sem obiskala Tejo. Mojo punčko je natanko opisala in povedala tudi, v kakšna oblačilca sem jo oblekla za njeno zadnjo pot,« je o najbolj boleči izkušnji v življenju pripovedovala mama. Punčka je mami želela sporočiti, da je z njo in drugimi vse v redu in da stric, ki se še vedno krivi za njihovo smrt, ni kriv, temveč da je na tistem mestu prišlo do tehnične napake, kar je bilo usodno za tri ženske. »Takrat se sama še nisem zavedala, da je po nesreči ostalo ključno vprašanje, kdo je nesrečo pravzaprav povzročil. Punčka  je skušala olajšati življenje stricu,« dodaja Teja. 

Mogoče so tudi motnje
»Rada bi poudarila, da nihče ne sme pričakovati, da je medij popoln, da vse ve in da so podatki vedno stoodstotno pravilni. To vedno povem ljudem, ki me obiščejo. Medij je samo človek, prevajalec sporočil iz duhovnega sveta, ki so včasih tudi zapletena in jih je težko razumeti. Do motenj lahko pride, če je medij utrujen, zato skrbim, da se s tovrstnim svetovanjem ukvarjam spočita, lahko pa je tudi človek, ki je prišel na svetovanje, izjemno skeptičen in negativen, s čimer prav tako moti tok komunikacije in ustvarja motnjo v energetskem polju.« Tako je nekoč prišel k njej par, ki je izgubil hčerko. Gospa je bila izjemno odprta, srčna, mož pa zelo skeptičen. »Čeprav sem takoj vzpostavila stik s hčerko, se je plaz informacij usul šele, ko sem gospoda prosila, ali lahko počaka v sosednjem prostoru. Namen takšnih srečanj namreč ni prepričevanje tistih, ki ne verjamejo, temveč ponuditi roko tistim, ki so do te možnosti odprti.« Vsak tak stik lahko Tejo zelo izčrpa, še posebej če je v ljudeh, ki jo obiščejo, veliko sovraštva, zamere in negativne energije. Povsem drugače pa je, pravi, če ljudje pridejo seznanjeni z zadevo, odprti, takrat je to lahko zelo  lepa izkušnja za vse, zanjo in še posebej za žalujoče. »Meni je ta izkušnja dala ogromno. Dobila sem upanje, da se bomo s sinom spet srečali, ko bo prišel čas, da zapustimo ta svet, in potem je s to bolečino veliko lažje živeti. Še vedno boli, ampak nekako sem pomirjena,« mi je povedala Leonida. Podobno je menila tudi mamica umrle štiriletne deklice: »Zdaj vem, da je z mano in ob meni, samo prijeti in pobožati je ne morem. To vedenje mi daje moč in pogum, da sprejmem izgubo ter grem lažje naprej z vso to bolečino.« To pa je tudi namen medijskega svetovanja, pravi Teja.      

Okvirček
Kaj je medijstvo?
Medijstvo je postopek, v katerem medij postane prevodnik informacij iz duhovnega sveta. Medij lahko komunicira tako z dušami preminulih kot z razsvetljenimi svetovi, duhovnimi vodniki, angeli, mojstri in naprednimi civilizacijami.  Moderni svet in tehnološki napredek sta v naše domove prinesla različne medije, kot so radio, televizija, internet ... Z njimi se širša družba združuje in posega v skupen izvor informacij. Za sprejem informacij potrebujemo na eni strani oddajno postajo (informacijski center, ki oddaja informacije), na drugi strani sprejemnik. Mediji morajo vsekakor biti prižgani in tako ali drugače vključeni v mrežo informacij. Duhovno medijstvo deluje na zelo podobnem principu. Duhovni svet v tem primeru igra vlogo oddajnika sporočil, vodstva in informacij. Duhovni medij pa igra vlogo sprejemnika sporočil in hkrati prenaša sporočila v realnost.