Zadnje čase se zdi, da poleg milijonskih zadetkov na nizozemski loteriji in načinov, kako si povečati penis, našo elektronsko pošto polnijo predvsem grozljivi scenariji, ki jih za nas snujejo različne naddržavne organizacije. Človek bi pomislil, da imajo ti hudo zlobni kriminalni veleumi eno samo peklensko nalogo – naredili bi vse, da nas izstradajo, okužijo s smrtonosnimi boleznimi, zastrupijo s paleto kemikalij ali vsaj pahnejo v revščino. Praviloma je taki panični »okrožnici« pripeta še peticija, ki bo zlo preprečila, če le dosežemo milijon podpisov, ki bodo peklenščkom dali vedeti, da smo jim na sledi. Zadnja v vrsti teorij zarote, ki kroži po naših poštnih predalih, je naperjena proti organizaciji in njenim predpisom, ki jim ne gre zaupati že zaradi imena – Codex Alimentarius. Že zveni zlovešče. Mednarodni policist, ki bedi nad našo hrano, zdravili in še marsičim, bo decembra menda sprejel uredbe, ki bodo za seboj pustile s hormoni naphane krave, kemično onesnaženo otroško kašico in izključno gensko spremenjeno hrano na policah trgovin. Umrlo nas bo, pravi peticija, tri milijarde.
Resne organizacije peticijo zavračajo
Peticija proti Codexu Alimentariusu je domnevno del kampanje ELIANT, združenja antropozofskih organizacij, ki si med drugim prizadevajo za biološko kmetovanje. Vsaj tako trdi peticija, ki ima pripeto tudi povezavo na spletno stran ELIANTA. Ko preverimo domačo stran te organizacije, se pokaže, da je povezava lažna. ELIANT v posebnem sporočilu za javnost peticijo ostro odklanja in prosi vse, naj omenjene peticije ne pomagajo širiti naprej. Na avtorje nesmiselnega dopisa so jezni tudi v drugih nevladnih organizacijah, s slovenskim Inštitutom za trajnostni razvoj vred, kjer so poskušali stopiti v stik s pisci peticije, a jim to žal ni uspelo. Veliko manj pa takšna pošta gane pristojne v evropski komisiji v Bruslju. Pravzaprav jim verjetno dela še uslugo.
Kaj sploh je kodeks
Komisija Codex Alimentarius je medvladna organizacija, ki v okviru Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) pripravlja zbir smernic, standardov in priporočil državam pri pridelavi in predelavi hrane, njeni varnosti in zdravju potrošnika. Zadeva vsa živila, ki jih kdaj primemo v roke, in jih spremlja vse od vil do vilic. Ustanovljena je bila leta 1963, sestavlja pa jo več kot 40 odborov, delovnih skupin ipd., ki skrbijo za različna področja in so po različnih državah. Vpliv kodeksa na čedalje bolj globalizirano pridelavo in predelavo hrane je velik, s prodiranjem dežel tretjega sveta na zahodne trge pa bo še toliko večji. Zato je to vsekakor področje, ki nad seboj zares potrebuje nadzor, psa čuvaja, kakršne so nevladne organizacije. Tem pa, ironično, prav peticije, kot je omenjena, v očeh javnosti zmanjšujejo legitimnost in s tem moč nasproti uradnim institucijam.
Zaradi panike prezremo resnične probleme
Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj opozarja na škodljivost paničnih dopisov in nepreverjenih trditev: »Vznemirljiva sporočila v zvezi s Codexom Alimentariusom, ki krožijo po e-pošti in se pojavljajo na spletu, pogosto nimajo trdne osnove. Zato lahko naredijo več škode kot koristi, saj z ustvarjanjem neutemeljene panike odvračajo pozornost od pravih vprašanj, ki jih nato prezremo. Zato bi svetovala vsem, ki jih prihodnost naše (pre)hrane iskreno skrbi, naj ne prepošiljajo vsakega prejetega zastrašujočega sporočila, če niso prej sami preverili, koliko so trditve utemeljene.« Pravih vprašanj, tistih, ki bi nas morala skrbeti, pa nikakor ni malo. Nanje že dolgo opozarja tudi dr. Robert Verkerk, ustanovitelj nevladne organizacije Alliance for Natural Health, ki si prizadeva za dostopnost naravnih zdravil in hranil. Verkerk v svojih člankih in javnih nastopih opozarja na pomisleke, povezane z mednarodnimi standardi varnosti in kakovosti naše hrane, ki se morda na prvi pogled zdijo ustrezni, vendar imajo dolgoročne posledice na naše zdravje in kakovost življenja. Vse na njegovem seznamu pomislekov prav tako regulirajo Codex Alimentarius in njegove komisije. Njegovim opozorilom se pridružujejo skoraj vse resne nevladne organizacije, ki se ubadajo s to problematiko. Verkerk pravi, da velike korporacije pritiskajo predvsem na naslednjih področjih..
Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 38
