»Posta se bojijo samo tisti, ki imajo o njem napačne predstave,« pravi Lojze Peterle. Prav te si prizadeva spreminjati in spodbuditi še koga, naj se odloči za zdravje, ne za bolezen. Lojzetu Peterletu je post pomagal v boju z rakom. Njegova izkušnja je zgovoren dokaz, da je post veliko več kot zgolj odpovedovanje hrani. O tem govori tudi njegova nova knjiga, dnevnik 42-dnevnega posta, ki ga je začel na prvi dan novega leta 2006. V Jani ekskluzivno objavljamo odlomke iz te, še neobjavljene knjige!
Petek, 6. 1. 06, zvečer
V Veliki Polani, ki je bila včasih Velika Poljana, sem gost odbora Nove
Slovenije na prireditvi v podporo kandidaturi mladega ekonomista D. za novega
župana in S. za občinskega svetnika. Pred prireditvijo si prvič ogledam
spominsko hišo pisatelja Miška Kranjca. Nisem vedel, da je imel tudi brata
pesnika.
Na večeru govorimo o evropskih in domačih temah. Z nami je tudi naš poslanec
Jože Horvat, več županov in vrsta znanih obrazov z začetka krščanske
demokracije. Posebno se razveselim podžupana Jerebica, krščanskega demokrata od prvih dni.
Govorim o zgodovinskem pomenu naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko zvezo in NATO, o Sloveniji po petnajstih letih, o krizi v Evropi, o možnostih Prekmurja, o delu za več zdravja. Krize se ne moremo ne v Evropi ne v Prekmurju lotiti brez volje do sprememb. Vprašanje veselja do življenja in konkurenčnosti je bistveno. Štorklja ne leti iz Bruslja, naj gnezdi kar tu. Staviti moramo najprej na lastne sile in pripravljati dobre programe za napad na evropske sklade. Prekmurje ima možnost, ker mu je naklonjena nova vlada in nova finančna perspektiva EZ. Nova avtocesta prinaša več varnosti in več razvoja. Razvojna pobuda naj bo najprej prekmurska.
Pozneje nagovarjam Horvata, naj okrepijo delo Skupine za Prekmurje. Potrebna je tudi zdaj, ko kaže na boljše. Vzpostaviti je treba zavest, duha in naklonjene okoliščine, da bodo Prekmurci z veseljem ostajali doma.
Po prireditvi se malo pogovorim s starimi in novimi znanci, mladi cimbalistki,
ki nas je razveselila na začetku, pa povem, da sem takrat, ko sem prvič
slišal za cimbale, mislil, da gre za majhen inštrument, danes pa sem spet videl, koliko prostora zavzame na odru. Považim se, da sem v Bruslju ob odprtju slovenske restavracije s Kreslinom igral »šamarjankico«.
Potem skočimo na pijačo v bife, kjer nas postrežejo starši županskega kandidata,
nato še v enega. Zame pomeni to dva zelena čaja. Pot do Ljubljane skozi Radgono in Maribor še kar hitro mine. Premišljujem o Pucku, pokojnem škofu Grmiču, slovenskem samomorilstvu, boju proti raku ... in zadremljem do Vranskega.
V Ljubljano prideva malo čez polnoč. Upam, da mi M. B. ne bo preveč zameril, ker se ob tej uri nisem mogel odločiti, da bi s svojo postno treznostjo poskušal
kvariti povprečje gotovo razigrane družbe. Vse dobro, dragi Marcel.
Sobota, 7. 1. 06
Počutje je zjutraj vredno sedmega dne. Namreč zato, ker imam s sedmim dnem v svoji postni praksi dobre izkušnje. Ta dan mi navadno prinese povečano stabilnost in splošno dobro počutje. Zdi se mi, da sem opravil dober uvod.
Pripravljen sem za nadaljevanje. In to z veseljem.
S Š. se ob devetih odpraviva na Zlato lisico, pa blizu Smelta po radiu slišiva,
da je zaradi gnilega snega veleslalom odpadel. Seveda obrneva. Žal mi je
za neutrudne organizatorje, ki se vedno potrudijo. Višja sila s previsoko
temperaturo. Vesel bi bil srečanja s P., v čigar gostilno v Prečni smo
zahajali na biljard in cockto, kadar julijski dan leta 1966 na pilotskem tečaju
ni bil primeren za letenje.
Zato lahko še kaj postorim doma in se v miru posvetim postnim opravilom. Skuham ledvični čaj, na bežigrajski tržnici nakupim korenčka, zelene in rdeče pese do naslednjega petka, doma pa še malo berem Airolo. Res dobra knjiga. Druga o postu, ki mi je prišla v roke. Iz prenatrpane knjižnice izločim še nekaj knjig, pregledam kravate in se tudi tu odločim za nekaj izločanja.
Popoldne se za priboljšek sedmega dne in s slabo vestjo, ker nisem vse te dni
dosledno hodil po dve uri, podam na Jeprco na prvi letošnji smučarski tek. Nekaj mlajših parov, nekaj družin in nekaj starejših. Spodbudno kljub mehkemu snegu. Uživam, ko lahko skozi nosnice neovirano vdihujem svež zrak, se v drsnem stilu odrivam z ene noge na drugo in pritrjujem tistim, ki nas navajajo na več globokega dihanja, gibanja in redne vadbe.
Ob treh poslušam zvonjenje iz bližnjih cerkva in se sprašujem, koliko ljudi
sploh ve, zakaj ob tej uri zvoni.
Ko se že v rahlem mraku odpravljam nazaj, je slika kar prijetno romantična. Po
polju se v rahli meglici gibljejo manjše in večje silhuete, posamezniki in
skupine. Gibanje, kot da bi šlo za ples.
Prha in sprostilna vaja.
Za eno uro me okupira Nežina prijateljica E., ki študira na Dunaju na
zunanjepolitičnem inštitutu. Zanima jo predsedovanje Slovenije Evropski zvezi.
Kaj bodo naše prioritete, s čim lahko uspemo, kakšno je razmerje med večjimi in manjšimi državami članicami, koliko nam je pomagalo predsedovanje OVSE ...
Imamo veliko priložnost, če se je bomo prav zavedali in prav izkoristili.
Velikost države ne vpliva na kakovost predsedovanja. Nekatere manjše države so uspešneje vodile EZ kot nekatere velike. Ni dovolj, da imamo dobre ideje in predloge. Da so dobri, moramo prepričati tudi druge in poiskati zanje večinsko podporo. Šteje samo tisto, za kar bomo dobili večino ali soglasje. Gotovo je Zahodni Balkan območje, na katerem bi morala priti do izraza naša posebna izkušnja. Dobro bi bilo plasirati kaj s področja konkurenčnosti, kulture, manjšin. Čas je za slovensko iznajdljivost in pobudo.
Večerni pogovor s Tinetom. Prinese nekaj zanimivih novic, tudi v zvezi z
njegovim agremanom. To, kar naši »diplomati« napadajo kot njegovo slabost,
uradna Argentina priznava kot njegovo prednost in njegov agreman čaka samo še na ministrov podpis.
