Linino hčerko so kar pet let zdravili zaradi vnetja mandljev, dokler niso nekega dne ugotovili, da je problem pravzaprav v ledvicah in sečnem mehurju. Imela je namreč kar štiri ledvice in prav toliko sečevodov, ki niso delovali usklajeno. Nazadnje se ji je v eni od ledvic nabralo toliko gnoja, da so jo morali operativno odstraniti in popraviti sečni mehur. »Kar pet let sem gledala to zdravljenje brez pravega spoštovanja do človekovega telesa,« Lo Farova pojasnjuje,  kaj jo je privedlo do alternativne medicine. Kmalu po hčerkinih težavah je sama zbolela za rakom. »Med drugim verjetno tudi zaradi vse te pretirane skrbi.« Prvič so jo operirali v Italiji, drugič pa v Belgiji. Tam jo je na zdravniškem hodniku videl jokati neki vietnamski zdravnik, in ko mu je povedala, da je žalostna, ker ne ve, kaj bo z njo, doma pa ima dve majhni hčerki, ji je svetoval, naj začne paziti na prehrano, pa bo bolje. Predvsem, jo je opozoril, naj se izogiba pretirani količini sadja. »Takrat sem živela večinoma od sadja in sem se sicer dobro počutila. Toda uživanje pretežno hladne hrane, ki ne premika energije po telesu, nam lahko prav tako povzroči težave.« Tako jo je začelo vedno bolj zanimati, kako je prehrana povezana z zdravjem. Bolj ko je brskala po knjigah in sebi, bolj je spoznavala tudi svoje napake, predvsem kar se tiče prehrane.
Srečanje s tradicionalno kitajsko medicino
Že prej se je malo ukvarjala z makrobiotiko in vegetarijanstvom, toda oboje je bilo zanjo preveč ekstremno. Prepričana je bila, da je  treba vse v življenju delati na nežnejši način. Tako ji je v roke prišla knjiga o kitajski medicini in po naključju ji je mož omenil, da avtor knjige predava v Firencah, na šoli stare kitajske medicine. Takrat,  pri enaintridesetih letih, se je  začela njena študijska pot. »Najprej nisem razumela čisto nič,« se spominja. To je povedala tudi svojemu učitelju, a jo je potolažil, naj ne skrbi, saj se vse naučeno naloži nekje v naših možganih in bo znanje že prišlo na plan, ko ga bo potrebovala. Kar se je resnično začelo dogajati. Kockice so se nenadoma začele zlagati, njo pa je začelo vleči naprej, v druge študije. »Vsaka potrditev, ki sem jo dobila, mi je dala moč, da sem šla naprej.« Ko je videla, kako zelo sta naše zdravje in razpoloženje odvisna od prehrane, je vzela kovček in se odpravila na raziskovanje po Italiji. Šla je na otoke – Sicilijo, Sardinijo – ter proučevala prehranjevalne navade svojih sodržavljanov in ugotavljala, h katerim boleznim so kje bolj nagnjeni in kakšne napake najpogosteje delajo. Nekaj let je znanje pridobivala tudi na Kitajskem in bila kar malce ljubosumna na Kitajce v zrelih letih, a povsem brez gub in s sijočimi lasmi. Kako je to mogoče, se je spraševala, v čem se razlikujejo od nas Evropejcev? Pa je odkrila, da ne pijejo kave, ne jedo kruha in ne uživajo takega sladkorja, kot ga mi. »Zelo pomembno je namreč, kako kombiniramo kavo, kruh in drugo prehrano.«

Več v Jani št. 49, 7.12.2010