Triintridesetletna Vera Andjelković se je tako kot Nick Vujicic, motivator svetovnega slovesa, ki je pred kratkim kar teden dni navduševal Slovence, rodila brez rok in nog. Njuni življenjski zgodbi imata veliko skupnega, oba denimo kljub invalidnosti živita samostojno. Njuno srečanje je bilo kajpak zelo ganljivo. Tako kot Nick ima tudi pet let starejša Vera srbske korenine. Ni pa imela podpore ljubečih staršev in se je morala zato toliko bolj boriti. Starši so jo kmalu po rojstvu zapustili in jih nikoli ni spoznala. Naključje jo je pripeljalo v Slovenijo in tu je odraščala v rejniški družini. Tudi pri njej ni povsem jasno, zakaj se ji okončine niso do konca razvile. Je pa Vera slišala, da se je v tistem času v naši nekdanji domovini rodilo več otrok s podobno nerazvitimi deli telesa, z enim od njih, nekim fantom,  sta  po naključju celo odraščala v isti vasi v Sloveniji. Vera je tako imela nekoga, ki ji je bil podoben, in tako vsaj glede tega ni bila tako osamljena kot Nick.
Kar šestnajst let je preživela v Zavodu za invalidno mladino in si tam tesala osebnost. Na življenje zunaj zavoda pa je niso pripravili, zato se je, ko je ustanovo zapustila, zanjo pravo življenje šele dobro začelo. Z veliko trme, močno voljo in pogumom si je priborila pot v samostojnost, kar je njen največji dosežek. Pri veliko stvareh sicer potrebuje pomoč, veliko vsakdanjih opravil pa se je naučila opraviti sama – piše, riše, upravlja računalnik, se oglaša na telefon, piše SMS, za silo se uredi, pa plava tudi! Pomaga si z deli roke in nog, z usti ter različnimi zvijačami. Lahko si mislimo, kako ji je bilo, ko je na internetu videla Nicka in njegovo življenje. »Nisem bila prepričana, da lahko opravim toliko stvari sama kot on, pa imam več okončin,« se je smejala s svojo nalezljivo dobro voljo. Takrat si je zaželela, da bi ga spoznala, in niti sanjalo se ji ni, da se ji bo želja tako hitro uresničila!
Srečanje.  Srečala sta se v ljubljanskih Stožicah. »Lepo mi je bilo spoznati nekoga, ki mi je podoben. Nekatere stvari veliko lažje razume, saj naju vežejo podobne življenjske izkušnje.« Spraševal jo je po njenem življenju, od kod je, kako se je znašla. Še o marsičem bi verjetno lahko govorila, če ju ne bi čas – Nicku se je namreč mudilo na oder – tako preganjal. Zato sta si izmenjala naslova in se dogovorila, da ostaneta v stiku. »Ob Nicku sem dobila dodatno spodbudo v življenju! Vse je mogoče narediti, če le imaš voljo!« je povedalo simpatično dekle, ki je pred pragom uresničitve svojega novega velikega življenjskega cilja. A o tem kdaj drugič.