Družina Konda obdeluje 65 hektarjev zemlje, od tega je 12 hektarjev njiv (piro prodajajo), njihovih dvesto ovac (imajo tudi krave, pujske in konje) pa na sočnih pašnikih in s po šestimi urami dela gospodarja Ivana na dan v sirarni pripomore k sedemnajstim odličnim izdelkom: poltrdim sirom, mehkim sirom z dodatki (poper, čemaž), tolminski skuti, različnim namazom, jogurtom, sirom iz posnetega mleka – vse ekološko pridelano. Veliko znanja in časa potrebujejo, zato Ivan, ki nima najete zunanje pomoči (pomaga le družina: štirje otroci – osemletna dvojčka Janez in Lucija, štirinajstletna Klara Laura ter šestnajstletni Domen –, žena Helena, sicer v službi v Novem mestu, in babi Katarina), gara dneve in noči. Bližnji mu pomagajo, kot zmorejo: obdelujejo njive, mlajši pomagajo pri ovcah – ženejo na pašo in z nje, žena kuha, streže in pomaga vsepovsod, Klara pridno pomaga pri sobah in turistih, Domen, ki obiskuje srednjo kmetijsko šolo, pa je očetu že skorajda enakovreden. Veliko garanja za velik uspeh, ki ni prišel čez noč, pozna svojo ceno: oče Ivan že sedemnajst let, odkar se ukvarja s kmetijo in sirarstvom, spi le od tri do štiri ure na noč, sicer ne zmore narediti vsega.
Kovinar je postal odličen sirar. »Samo srednjo kovinarsko šolo imam!« se štiridesetletni Ivan, šesti in najmlajši otrok med samimi dekleti, nasmehne ob vprašanju, ali je res magister (»Res mi pravijo doktor!«), odkima in pove, da se je odločil za poklic namesto kmetovanja zato, ker je bila takrat kmetija premajhna za preživetje, v bližini pa delo za kovinarja. »Takó, s službo, bi lahko vseeno preživel na majhni kmetiji: šolo sem končal, se zaposlil, a že pred dvajsetimi leti so me kot višek odpustili – težko je bilo, svet se mi je malo sesul!« A preživetja se ni bal, pometal bi tudi ceste, pa ni bilo treba. Zaposlil se je pri zasebniku in s kombijem vozil otroke v šolo v Ribnico. Usodno (»Vsaka stvar je za nekaj dobra!«), saj je tam spoznal ženo Heleno, se pozneje zaposlil pri Mercatorju – no, z ženo sta se  nazadnje odločila, da službo pusti. Takrat je dozorela zamisel za kmečki turizem, a sta hitro ugotovila, da je sezona prekratka za velike naložbe, ki jih terja takšna dejavnost. »To ni morje; kadar dežuje, ni ljudi!« Ovce so že imeli, njive tudi, pa se je porodila zamisel, da začnejo s čredo mlečnih ovac. »To je za seboj potegnilo tudi sirarno in kup izobraževanj v Nemčiji: dobro je, da na začetku nisem vedel, kako zahtevno bo vse (nasmeh). Znanje mi je pa zelo pomagalo: začeli smo z enim izdelkom, zdaj jih imamo sedemnajst!« je upravičeno ponosen. Investicija je bila velika, pa ne le za ovce, temveč tudi za potrebno mehanizacijo, a so prebrodili najhujše.
Ekološka pridelava že petnajst let. Ivan dela na kmetiji in v sirarni sam, no, kadar je prosta in ni v službi, mu pomaga žena Helena, tudi otroci so tako zrasli, da pomagajo. Radi. Najmlajša Lucija se pohvali, da je celo že vozila traktor – jasno, pod strogim očetovim nadzorom. Sin Domen, ki v Novem mestu obiskuje srednjo kmetijsko šolo, želi peljati kmetijo naprej, velikega strahu ne poznajo, saj je kakovost njihovih ovčjih izdelkov znana in priznana, ekološka pridelava pa cenjena. »S tem smo začeli med prvimi pred petnajstimi leti,« razlaga ekološko ozaveščeni Ivan, ki se dobro zaveda, kako pomembna je kakovost tistega, kar vsak dan zaužijemo. »Takrat so se nam domačini smejali, tudi ovcam in sirarni, saj tega tu ne počne nihče – prva najbližja sirarna je oddaljena 150 kilometrov, na Primorskem.« No, o ovčjih mlečnih izdelkih je znano, da so boljši in bolj zdravi, in predvsem zato se je Ivan z družino trudil orati ledino. »Ovčje mleko je resda težje pridobiti kot kravje, a je veliko polnejše, ovce imajo tudi izredno razvit imunski sistem, zato so tudi izdelki bolj zdravi.«

Več v Jani št. 16

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: MATEJA J. POTOČNIK