Arhiv Štajerskega Tednika

Eno izmed področij, s katerimi se ukvarjajo ekologi po vsem svetu, je ravnanje z odpadki. So stranski produkt industrializacije in potrošniško usmerjene družbe, hkrati pa tudi velika poslovna priložnost za posameznike in po drugi strani skrb vzbujajoč okoljski problem. Otroke že v vrtcu učijo, kako odpadke ločevati. Tudi zavest odraslih glede rokovanja z odpadki se je v minulih dveh ali treh desetletij bistveno spremenila. Medtem ko so nekoč odpadki ležali po grabah, gramoznicah in gozdovih, je tega danes v našem okolju bistveno manj ali skoraj nič. Skozi leta so se uveljavili sistemi zbiranja in odvoza, obdelave, predevale in odlaganja. Čeprav naj bi tudi za odpadke veljal sistem sledljivosti (kot recimo pri pridelavi hrane), pa se sledi za njimi zelo hitro izgubijo. Deklarativno je tako, da se ločeno zbrani komunalni odpadki (plastika, kovine, papir, les, biološki odpadki) predelajo in ponovno uporabijo. Ostali odpadki se predelajo, iz njih se izloči še uporabne snovi, ostanek tega ostanka pa odloži na odlagališčih. Vse našteto uporabniki izvajalcu javne službe tudi plačajo. A v resnici sistem ne deluje čisto tako. Smetarska podjetja so v večini veliki trgovci, ki s smetmi trgujejo, jih vozijo sem in tja. Ne samo med državami, temveč tudi med celinami. Slovenija pri tem ni izjema. Hipotetično bi lahko plastenka, ki jo odložimo v posodo za odpadke na Ptuju, potovala tudi na skrajni vzhod (Kitajsko in bližnje države) ali v katerega izmed oceanov. Ni nujno, da je primer hipotetičen. Lahko je resničen. Zakaj, pojasnjujemo v aktualni izdaji Štajerskega tednika.

V državo in iz nje letno milijon ton odpadkov

Čez 30 let v oceanih več plastike kot rib

Kateri predmeti za enkratno uporabo najpogosteje ležijo ob obalah

Koliko komunalnih odpadkov nastane v občinah Spodnjega Podravja

Preberite več v Štajerskem Tedniku