Številnim se niti ne sanja, kako vražje dobre plesalce imamo. Naši plesni šampioni so izjemno cenjeni v tujini, doma pa razen lanske sezone v oddaji Zvezde plešejo skorajda nimajo priložnosti nastopiti pred slovenskim občinstvom. Jagoda in Jurij sta se odločila to popraviti. Pred leti sta pripravila uspešno in nekajkrat razprodano predstavo The 50's Show. Zdaj je napočil čas za novo predstavo. K projektu Dance Amore, ki bo osmega in devetega septembra v Cankarjevem domu, sta povabila najboljše slovenske plesalce in ti so z navdušenjem sprejeli njuno povabilo. Zakonca Batagelj sta nam dan po prvem rojstnem dnevu njune edinke Ive prijazno odprla vrata svojega doma in srci ter iskreno spregovorila o svojih osebnih in poslovnih vzponih in padcih.

Njuna plesna zgodba se je začela na dveh koncih Slovenije: njena v Kranju, njegova pa v domači Ajdovščini. »Ponosen in zelo navezan sem na svoje domače mesto, ki se, tako kot drugi dve svetovni znamenitosti začne na W. »Wajdovšna« se zlahka kosa z Wimbledonom in Washingtonom,« se smeji Jurij, ki se je tako kot Jagoda za ples odločil sam in se vpisal v plesno šolo. Njuna skupna pot se je začela, ko se je Jurij uveljavil na svetovnem prvenstvu med starejšimi mladinci in na drugih mednarodnih tekmovanjih doma in v tujini. Preden je spoznal Jagodo, je bil reden finalist. Ko se je njegova soplesalka odločila za baletno kariero, je Jurijeva trenerka poklicala Jagodo in ta je takoj sprejela ponudbo svojega idola. »Že po prvem dotiku sva začutila, da je to tisto pravo in da sva ustvarjena drug za drugega.« Svojo kariero sta zgradila na trdem delu; žuljih, odpovedanih zabavah, zamujenih praznovanjih in podobnem odpovedovanju.

Bila sva premlada in nezrela. Po letu dni plesanja je med njima preskočila iskrica tudi zasebno. »Ples je najino življenje, zaradi njega sva prestala številne vzpone in padce in morala sva usvojiti tudi zelo trdo življenjsko šolo, ko sva se, ko je bilo plesa preprosto preveč, ves čas prepirala,« sta iskrena. Uspel pa jima je še en pomemben dosežek – oba sta diplomirala. S tem sta dokazala, da lahko naredita vse, za kar se odločita. Vendar ni bilo vedno preprosto. »Po tistem, ko sva začela hoditi, sem naredil največjo napako in se (pre)hitro preselil k Jagodi. To je pomenilo, da sva bila zelo mlada skupaj 24 ur na dan. Za naju je bil to velikanski zalogaj in mu nisva bila dorasla. V plesu sva hitro prišla do vrhunca, tako slovenskega kot mednarodnega. To pa je pomenilo tudi izjemne pritiske, ki so jim redko kos celo precej starejši. Midva sva dala vse od sebe, ves čas sva razmišljala in govorila samo o plesu; kako bi lahko bila še boljša, kaj bi bilo treba izboljšati, kako dopolniti koreografijo, kakšne korake izbrati. Pri tem nisva imela meja. Vsega se je nabralo preveč. Nisva znala potegniti meje med profesionalnim življenjem in zasebnostjo. Vse, vsi pogovori in načrti, se je vrtelo le okoli plesa. Imela sva vsak svoj prav. Pomembno se nama je zdelo le to, da je vsak povedal svoje, nisva pa znala poslušati in slišati drug drugega. Kolikokrat sva se vsak na svoji strani ulice drla čez vso Ljubljano! Razčiščevala sva, kdo je koga potegnil na treningu, čigava ideja je boljša, s katero koreografijo bova še boljša. Nihče ni hotel popustiti, pa sva zamere in pogovore nosila domov ter se ves čas prepirala. Svojih težav preprosto nisva zmogla odpraviti. Hudo mi je bilo, ko sem prizadel Jagodo, njej je pokalo srce od nenehnih prepirov. Kar nekajkrat sva šla narazen in ni bilo videti, da bova zmogla najti skupen jezik in konstruktivno urediti stvari,« se najtežjih preizkušenj spominja Jurij, ki pa ni bil nikoli v dvomih o svoji ljubezni do Jagode.

Znova zmagovalca. »Bilo je hudo hudo, ko sva si bila ves čas v laseh, pokalo mi je srce. Težave sva iz dvorane nosila domov, zgodilo se je še kaj in se nisva znala več nadzorovati. Bruhala sva drug na drugega kot zmaja vse do trenutka, ko sem se zlomila. Od vsega sem bila tako utrujena, da nisem več zmogla naprej. Rekla sem, ali se zmeniva, kot je treba, ali pa bo vsega skupaj konec. Najina nesoglasja so se začela poznati tudi na parketu. Na tekmovanjih se naenkrat nisva več uvrščala kot prej, zato sva se še bolj gnala in hotela pokazati, da znava in zmoreva, hkrati pa sva tonila čedalje globlje v močvirje. Naenkrat nama ni šlo nič več. Tudi Jurij si je želel miru in sloge. Pogovorila sva se in se dogovorila, da službe ne bova nosila domov; da stvari, ki se zgodijo v plesni dvorani, ostanejo tam, doma pa sva samo midva kot par. Zavedava se, da ima veliko partnerjev podobne težave, številni jih ne odpravijo in se jim v naslednjih zvezah spet ponovijo. Iz trenutkov največjega obupa sva izšla kot zmagovalca. Ponosna sva, da nama jih je uspelo prebroditi. Na svoji koži sva se naučila, da uspešno partnerstvo ni samoumevno, temveč je zanj treba trdo garati. Skrivnost je, kako odpraviti konflikte in se iz tega kaj naučiti, ne pa da ves čas ponavljaš iste napake,« pravita.

Ugotovila sta, da je najpomembneje imeti skupne cilje. Težava pa je bila v tem, da sta se imela zelo rada, zavedala pa sta se tudi, da se v mnogo stvareh ne strinjata – umetnost je najti skupni jezik. »Tega me je naučil Jurij. Pri njih doma so temperamentni. Med kosilom si povedo vse živo, se skregajo, za posladek pa so že prijatelji. Nad tem sem bila močno začudena. Ko sva reševala najino zvezo in plesno prihodnost, sem spoznala, da če hočeva uspeti, morava imeti cilje, se disciplinirati in tudi držati jezik za zobmi,« je iskrena. Njuna najdaljša kriza je trajala skoraj leto dni. Veliko sta naredila sama, toda eden od receptov za izboljšanje njune zveze je bil kuža Vinko!

Več v reviji Zarja št.,35. 30. 08. 2017