Mateja J. Potočnik

V frizersko-kozmetičnem salonu Mirjam za Bežigradom v Ljubljani že dve uri čakamo na ta trenutek najbolj zaželenega mladca v državi (in seveda tudi širše!), na Luko Dončića. Babica Milena Poterbin je že v svojem ritmu, in kot da se je norija okoli njenega vnuka ne dotika zelo, se posveča svoji stranki. Mami Mirjam Poterbin, ki za Luko opravlja vsa administrativna dela in mu je sploh v veliko pomoč, pa telefon nenehno zvoni ali spušča zvoke za prispela sporočila, velikokrat kar drugo za drugim. Z našo fotografinjo Matejo potrpežljivo čakava, kdaj bo prišel Luka, ki je torkovo dopoldne izkoristil za nujne opravke pred odhodom v Madrid.

Najprej sploh nisem imela v načrtu, da bi pisala o Luki Dončiću. Najprej zato ne, ker je o njem napisano vse ali pa še več, drugič tudi zato ne, ker nisem hotela še jaz obremenjevati družine, ki v tistih najbolj norih dneh sploh ni vedela, kje se je drži glava. Bom povedala zelo iskreno: družino Luke Dončića poznam že krepko čez petdeset let, ko še ni bilo niti sledu o njegovi mami in njem. Kaučička (uf, s sestro Marto sta sloveli kot najlepši punci na ljubljanskem Vodmatu), tako smo kot otroci klicali njegovo babico, jaz pa sem bila Cevka, je bila namreč moja soseda in vrstnica. Druživa se že vse življenje in skozi leta sva postali dobri prijateljici. Lukova mama Mirjam je bila moj »model«, na katerem sem vadila previjanje dojenčka, saj je moja hči samo leto dni mlajša od nje. Zato lepo prosim, ne pričakujte, da bo ta zapis strogo profesionalen. Ne more biti, ker so čustva premočna! Da, tudi mene je čisto posrkalo v košarkarsko evforijo.

Ne šparaj me! Sama nisem posebno športni tip, vedno sem govorila, da sem narejena za na kavč s knjigo v roki, ampak tale košarka me je pa pritegnila tako kot večino Slovencev! Take združevalne energije nisem v državi opazila že vse od časov osamosvajanja. Ne bi rada na tem mestu amatersko razpredala o slovenski kolektivni zavesti, vem pa zagotovo, da smo Slovenci tistega večera, ko smo igrali proti Srbom za zlato, po zmagi vsaj za nekaj trenutkov pozabili na razprtije in smo bili družno ponosni in samozavestni. Vsaj tisti večer! In premaknilo je tudi mene – moram videti Škorčka, tako namreč rečem Luki že od malega (saj veste, to pride od Bevkove povesti Lukec in njegov škorec), mi je šinilo skozi možgane, preden gre nazaj v Madrid. In pošljem sporočilo babici, da bi ga rada portretirala za Zarjo. Takoj dobim odgovor, da ni težav, samo dogovoriti se moramo. In smo se začeli dogovarjati takoj po velikem sprejemu na Kongresnem trgu v Ljubljani. »Ti sporočim, kdaj se jutri dobimo, bom vprašala Mirjam,« mi napiše Milena. In mi tisti večer ne sporoči. Bilo mi je jasno, da se v vsej noriji niso uspeli dogovoriti. Zjutraj me na telefonu čaka sporočilo, naj računam tam okoli poldneva. Prav, si mislim, hkrati pa me začne grabiti slaba vest, kaj, hudiča, moram še jaz težiti, saj vem, da je simpatični »mulo« več kot zaseden, pa še dedka, ki ga je med prvenstvom zadela možganska kap, namerava obiskati v bolnišnici, časa pa nobenega! No, tole z dedkom je posebna zgodba. Mirjam Luki najprej ni želela povedati, da je z dedkom precej hudo, saj se je bala, da bo to vplivalo na njegovo igranje. Luka je slutil, da mu hoče resnico malce omiliti, pa jo je kar takoj prekinil, rekoč: »Ne 'šparaj' me, prosim, povej mi, kako je z dedijem!« In mu je povedala. Luka mu je pozneje »posvetil« eno od tekem. Vse to se mi plete po glavi. Ura se že bliža enajsti dopoldne, fotografinja je že nekaj časa v pripravljenosti, jaz pa še vedno ne vem, ali nam bo uspelo, kljub »močnim« zvezam.

 Prababičin štrudelj. In pokličem babico, kakšno je stanje. »Norišnica, popolna norišnica!« so njene prve besede. »Sploh si ne moreš misliti, kakšno je okoli Lukija, vsi so čisto ponoreli! Zdajle se vozim k mamči (tako hčeri rečeta Lukovi prababici Kristini), ki je za Luko spekla svoj 'slavni' sirov štrudelj z rozinami, da ga bo nesel s seboj v Madrid. Veš kaj, vidve z Matejo kar pridita v salon, bomo tam vsi počakali na Luko, pa še kakšno bomo rekli,« sklene Milena, s katero se nisva videli vse dni prvenstva, saj je vnuka spremljala na tekmah in bila strastna in predana navijačica. Seveda sem za.

Na obrazu nasmeh, v njej pa valeča se lava! Ko se pripeljem pred salon, vidim na pročelju slovensko zastavo z zahvalo, ki so jo obesili stanovalci bloka, kjer je včasih domoval Luka. »A si videla zastavo?« me vpraša Milena namesto pozdrava. »Veš, ko sem prišla danes zjutraj v službo, sem začela kar jokati, tako me je ganilo. Ganilo me je tudi, ko sem šla na kavo v sosednji lokal. Ko sem stopila notri, so vsi gostje vstali in mi začeli ploskati. No, pa mi ti povej, prijateljica moja, kako naj se uprem takim čustvom! Je nemogoče!« pribije Milena, mene pa tudi začnejo napadati solze, ko jo objamem in ji čestim. Mislim si, da je to malo že zaradi starosti, saj veste, mi starejši občani v primerjavi z mladino hitro pademo v jok.

V salonu me pričaka tudi Mirjam in me sproti obvešča, kdaj približno bo prišel Luka. Čas prihoda se namreč nenehno spreminja, kamor koli namreč Luka pride, povsod hočejo od njega »samo minuto« za sliko, pa se nabere. Čas izkoristim, da Mirjam povem, kako sem zmrznila, ko je Luka med tekmo za zlato medaljo obležal na tleh in kazal znake hude bolečine. »Ti pa si se kar držala, kajne, Mirjam?« jo vprašam. »Samo ne sprašuj me, kako sem se takrat počutila! Najraje bi preskočila ograjo in oddirjala do svojega otroka ter preverila, kako hudo je poškodovan. Pa nisem smela. Jaz sem čisto normalna mama, nič drugačna od množice 'navadnih' mam, ki bi za svoje otroke ubijale. Na obrazu se mi ni videlo, kako mi je v resnici grozno, obdržala sem »Kokoškov obraz«, na katerem ni bilo prebrati čustev, v meni pa se je valila goreča lava. Potolažila sem se šele, ko so mi s klopi nakazali, da bo z Lukom vse v redu in da ni hujšega.«

Samo tisti, ki so blizu Mirjam, v resnici vedo, skozi kako hude preizkušnje sta šla oba s sinom, ko je kot trinajstletni deček odšel v Madrid. No, pa so hudi časi za njima in danes sta začela počasi žeti uspehe, oba. Plačala sta jih dobesedno s krvjo in znojem. Luka na parketu in daleč od doma, ob njem pa mama, ki jo je bolela vsaka sinova solza. Mirjam se je razvila v samozavestno poslovno žensko, ki ve, kdo je in kaj hoče, in zna zaščititi svojega Lukija (tako ga imenuje samo v najbolj intimnem krogu prijateljev, on pa je že prevelik za to ime) pred navalom te nore energije, kakršna včasih pomete vse pred seboj in posamezniku ne pusti dihati ter te, če nisi zrela osebnost, posrka vase. Tako močno, da začneš živeti življenje v iluzijah in imaš o sebi predstavo, da si izbranec, nekaj več. »To niso heci,« zelo mirno razloži Mirjam, za katero se mi zdi smešno, da jo pogrošni mediji imenujejo nekdanja manekenka. Gospa ima narejeno gimnazijo, ima diplomo Višje upravne šole, mimogrede pa je dokončala še dve poklicni šoli, kozmetično in frizersko, »ker sem bila kot edinka predvidena za prevzem maminega salona«, se nasmeje. No, samo toliko v vednost, diplomo srca moraš tako ali tako pridobiti s svojim življenjem!

Več v reviji Zarja št.,39. 26. 09. 2017