A pravi idoli! Zlati fantje košarke so doma povsem običajni mladeniči brez avreole uspeha. V majhnih okvirih naše deželice niso zvezdniki – kar v resnici so! – ampak fantje iz soseščine. Sosed mojega sina, ki v naselju, v katerem živi sinova družina in kjer se igrata njegovi hčerkici, popoldne s sosedi nabija koše na igrišču ob tamkajšnji šoli; prijatelj vašega prijatelja; sorodnik sorodnikovega sorodnika; fant hčere vaše sodelavke; vnuk vaše frizerke; očka, ki ga srečujete na roditeljskih sestankih; vzornik fantov neke ulice; suhljati fantiček, ki so ga ljudje še nedavno imeli za obetajočega košarkarja; tisti »poba«, ki je v eni od skromnih slovenskih košarkarskih dvoran pobiral žoge tistemu, ki je pozneje v ligi NBA postal košarkar številka ena ... Zgodba za zgodbo, vse pa pripovedujejo o tem, da je majhnost Slovenije lahko še kako ljubka prednost.

Začnimo od konca, denimo od trenutka, ko je moral Klemen Prepelič v zadnjih minutah tekme na evropskem prvenstvu v Carigradu vzeti vajeti v svoje roke, ker so Gorana Dragića - Gogija premagali krči. Ko je Gogi, kot ga kličejo že od nekdaj, priznal, da je izčrpan. In če bi članek hoteli začeti z nekom, ki ni Goran Dragić, ampak Žiga Dimec, Edo Murić, Saša Zagorac, Aleksej Nikolić itd., je povsem jasno, da ne moreš omenjati enega brez drugega, ker so TIM. Moj tim. Naš tim. Torej je treba predstaviti vse, in to tako medijsko bolj izpostavljene kot tiste druge, o katerih se ni toliko govorilo v času čudovite košarkarske evforije v deželi na sončni strani Alp, ki je zdaj evropska prvakinja in bo to ostala do leta 2021 – do naslednjega evropskega prvenstva v košarki. To, da smo se med seboj povezali tudi mi, je pravo bogastvo. Fantje so pokazali, da lahko skupaj dihamo, da sta lahko povezanost in sproščenost ključ do uspeha, da so prijateljstva še kako zaželena tudi v profesionalnem športu, da zagledanost vase in tekmovalnost nista nuja, da je lepo, če se objemamo in pokažemo otroško veselje. Šport je od nekdaj bil in vedno bo najlepša življenjska šola. Tudi te fante, današnje zvezdnike, je vzgajal šport in jih prevzgojil v ljudi, ki so lahko danes vsem nam za zgled.

Prle, surovi diamant. »Zdaj smo bratje. Ta uspeh nas je za vedno zacementiral,« je dejal Klemen Prepelič, štajerski ostrostrelec, ki izhaja iz košarkarske družine v Slovenski Bistrici. Fant je sokrajanu Saniju Bečiroviću, svojemu vzorniku, pobiral žoge in začel takrat tudi sam sanjati o uspehu. »Če rečemo, da je Gogi alfa, potem je Prle beta,« pravijo poznavalci, ki so prepričani, da je že zdaj zrel za kapetanski trak, ko Gogija ne bo več v ekipi. Ni bilo preprosto dozoreti v vrhunskega športnika. Prva leta se je hiperaktivec – kakršnega se spominjajo profesorji iz osnovne in srednje šole – ves čas jezil in se prepiral s soigralci, sodniki in trenerji. »Vsi vedo, da sem bil malce nor. Mislil sem, da lahko sam dobivam tekme. Potem pa sem spoznal, da sem lahko pozitiven, da lahko tudi sam prispevam k svoji osebni rasti, predvsem pa to, da je košarka skupinski šport.« Surov diamant so brusili različni trenerji. Danes je Klemen Prepelič mladenič, ki ga ob Goranu Dragiću, Saši Zagorcu in Edu Muriću na tekmah še kako upoštevajo.

Za svoj uspeh se je zahvalil dekletu. »Pred dvema letoma si prišla v moje življenje in veliko spremenila – v pozitivnem smislu. Bogu se lahko zahvalim, da sem te spoznal. Naravnost neverjetna si,« je svoji izbranki in svetu sporočil na Instagramu. Za Klemna ni počitka. Zdaj je že v Franciji, kjer je podpisal enoletno pogodbo z ekipo Paris Levallois.

Neutrudni Ali. Svoj delež k zmagi je prispevala tudi primorska košarka, in to kar z dvema branilcema. Alekseju Nikoliću in Maticu Rebcu so slovesen sprejem pripravili v Postojni. Aleksej Nikolić - Ali, 191 centimetrov visok fant, organizator igre, se košarki preprosto ni mogel izogniti. Tudi pri njem obstaja družinska tradicija. Oče David je igral košarko za Postojno, pozneje pa je bil tudi pomočnik selektorja Aleša Pipana. Tudi Aleksejev brat Mitja je profesionalni košarkar in članski reprezentant. V slovenski reprezentanci je Alijeva naloga, da stopi na parket, ko potrebuje Goran Dragić počitek. »Ko je treba nasprotnega organizatorja igre preganjati 'kot živino', je Nikolić idealen. Nasprotniku še dihati ne pusti, kaj šele da bi ta lahko oblikoval napad,« pravijo poznavalci.

Košarko je začel igrati pri petih letih v kampu Petra Vilfana. Že pri štirinajstih letih je bil prvič dalj časa zdoma, tako da je kaj hitro postal samostojen. Najprej se je odpravil v Laško, nato pa naprej v Sarajevo. Na slovesnem sprejemu v rodnem mestu je priznal, da je moral kot fantiček s kavo podkupovati čistilke v osnovni šoli. »Ob šestih zjutraj sem prišel v telovadnico in jim skuhal kavo, one pa so me potem pustile trenirati.« Obe babici in drugi domači so mu ob prihodu domov po stanovanju razpostavili slike in obesili zlate balone.

Matic je samski! Čeprav so ga na sprejemu v Postojni prosili, naj razjasni dilemo, ali je Postojnčan ali Pivčan, se Matic Rebec ni pustil zmesti. Dejal je, da so lahko zelo ponosni, da ima majhna Postojna kar dve zlati medalji. Ko je ta 180 centimetrov visoki dvaindvajsetletnik »v svojem elementu« in zaluča žogo, je sposoben zadeti spektakularne koše.

Tudi Matic Rebec je zgodaj odšel od doma. Od štirinajstega leta je igral pri Heliosu. Že leta 2013 je bil uvrščen med Fibine največje talente, leto pozneje pa je utrpel hudo poškodbo kolena. Pravijo, da je Matic Rebec košarkar, ki ga Luka Dončić v tej zasedbi nujno potrebuje. Mladeniča nenehno zbijata šale in na treningih tekmujeta, kdo od njiju bo zadel več trojk. Luka se je v času priprav na evropsko prvenstvo postavil v vlogo ženitovanjskega posrednika in na svojem Instagramovem profilu objavil Matičevo fotografijo z morja, ob njej pa pripisal, da je ta njegov prijatelj samski. Med 300.000 sledilci, kolikor jih ima Luka Dončić, se je zagotovo našlo dekle, ki so se ji ob pogledu na postavnega dvaindvajsetletnega mladeniča zaiskrile oči.

Več v reviji Zarja št.,39. 26. 09. 2017