Goran Krošelj

Goran Krošelj

Goran Krošelj

Goran Krošelj

Goran Krošelj

Goran Krošelj

Motokrosist Borut Koščak iz Šentvida pri Stični je eden najstarejših dolenjskih še vedno aktivnih motokros dirkačev, ki je s svojo veliko ljubeznijo, motokrosom, povezan že praktično vse svoje življenje. Z lahkoto lahko rečemo, da je svoje življenje posvetil tej motoristični panogi, ki je med vsemi tudi najbolj naporna moto disciplina, saj zraven motorističnih spretnosti vsak dirkač potrebuje še obilo moči in kondicije.

Jekleni mož Bobo, kot ga kličejo domači in prijatelji, je v svoji dolgi karieri doživel domala že vse. In vendar mu po relativno dolgi prekinitvi kariere še na misel ne pride več, da bi se vsaj spogledoval s koncem le te. Kljub nemalo težavam, ki v teh časih pestijo veliko večino dirkačev, kljub poškodbam in operacijam, ki jih je že davno nehal šteti, ima še veliko načrtov za prihodnost. Z njim smo se pogovarjali ravno v času, ko je po operaciji in rehabilitaciji meniskusa na kolenu začel nove priprave na naslednjo sezono.

Kakšni so bila prva srečanja z motorjem? Kdo te je navdušil ali bolje rečeno zastrupil z motokrosom?

Za sam začetek me je vsekakor navdušil oče, ki je v tistem času tudi sam tekmoval. Kot so mi pripovedovali, me je že v zelo rani mladosti vozil na svojem motorju, svoj prvi motor pa sem dobil pri 5-ih letih. Z nakupom motorja zame in časi, podobni današnjim, se je končala njegova kariera, saj dejansko ni več zmogel vsega naenkrat, ne časovno ne finančno, saj je mu je bilo zelo težko usklajevati svojih službenih obveznosti in podpiranja moje in kasneje tudi bratov športne poti. Seveda se je v vse skupaj vključila tudi mama in obema sem zelo hvaležen, da sta naju z bratom po svojih najboljših močeh in zmožnostih vzgajal in podpirala na športni poti. Svojo prvo progo sem imel praktično doma pred vrati, kjer se mi je oče posvečal na treningih in me naučil prvih prijemov motokrosa. Kmalu se je izkazalo, da sem talentiran, saj so bili napredki hitri. V takratnem obdobju, v bivši državi, ni obstajalo nobeno prvenstvo, kjer bi tekmovali otroci stari od 5 do 10 let, zato sem vozil samo promocijsko med pavzami na kakih dirkah. Pri 12-ih letih sem prvič nastopil na dirki državnega prvenstva v kategoriji do 80 ccm. Takrat ni bilo nobenih omejitev glede starosti in spominjam se, da so bili na štartu takrat zraven tekmovalci, ki bili veliko starejši od mene in nekateri so že imeli družine. Kmalu so se pojavili rezultati, zato sem imel treninge z očetom, ki so temeljili na disciplini in doslednosti. Za tako vzgojo in pristop sem mu zelo hvaležen, saj te stvari »tržim« še danes. Leta 1989 sem peljal sezono v bivši Jugoslaviji in končal kot 11. Leta 1990 sem osvojil skupno 6 mesto, leta 1991 pa že drugo mesto in postal vice prvak v najmanjši kategoriji. Leta 1991 je bila sezona, ki smo izpeljali na nivoju. Denarja in s tem tudi materiala je bilo takrat zadosti, za kondicijo je skrbel oče, za samo tehniko vožnje pa sem imel že trenerja, in sicer enega najboljših motokrosistov, kar jih je imela takrat naša mlada država Slovenija, Janija Sitarja. Takrat sem tudi imel prvič zimske priprave, in sicer januarja v tujini pod vodstvom Rolfa Ditenbacha. Veliko smo potovali po Italiji. Leta 1992 sem bil resen tekmec Sašu Kraglju, to so bili »vložki« dela, ki smo ga opravili pozimi, vendar mi je zlom ključnice na zadnjem treningu pred dirko onemogočil nastop na zadnji dirki in s tem sem žal izgubil že skoraj dobljeni naslov državni prvak.

Tega se spominjamo in vendar si nato nekako hitro zamenjal tekmovalni razred?

Tako je. V naslednji sezoni,1993, sem prestopil v kategorijo 125 ccm. V krstni sezoni sem takoj naredil nekaj lepih rezultatov med spoštovanja vredno konkurenco. V lepem spominu mi je ostala prav zadnja dirka državnega prvenstva sezone v Orehovi vasi, kjer sem osvojim prvo zmago v tej kategoriji. V naslednji sezoni sem se redno uvrščal na zmagovalni oder, tako v motokrosu kot v superkrosu (stadionska različica motokrosa, ki je še danes zelo popularna v ZDA, op. a.). Nato sem leta 1995 kot najmlajši tekmovalec tekmoval v kategoriji do 250 ccm in imel praktično na pladnju 3. mesto v skupnem seštevku, vendar mi je poškodba kolena preprečila osvojitev tega takrat vrhunskega rezultata. V naslednji sezoni so stvari krenile nekoliko navzdol, tako s finančne kot posledično motivacijske strani, in takrat sem prvič razmišljal o tem, da bi se za nekaj časa poslovil od aktivnega tekmovanja. In vendar sem sezono še zmeraj izpeljal in končal na 4 mestu.

Nato je sledila pavza…

Res je. Nato je res sledila pavza in sicer od leta 1997 do 2003. Zelo sem hvaležen moji mami, ki je resnično dala od sebe vse in nekako uspela pridobivati sponzorje, da smo izpeljali sezono za sezono. Začel sem razmišljati, da je pri teh letih čas, da se osamosvojim, začel sem hoditi v službo in graditi hišo, vendar sem se v prostem času še zmeraj zapeljal z motorjem. Zraven teh osebnih zadev pa sem ostal povezan z motokrosom, saj sem z nasveti pomagal mlajšim tekmovalcem. Ves ta čas pa me je po tihem vleklo nazaj, vendar sem to misel znova in znova uspel potlačiti. Nato je le vse skupaj prišlo za mano in napočil je čas, ko sem se soočil  sam s sabo in si priznal, da je to šport, ki mi je pisan na kožo. Najprej sem začel hoditi tu pa tam z rabljenim motorjem na kakšno dirko v pokalnem prvenstvu. Leta 2005 sem se preselil in se odločil, da hočem biti športni tip človeka, nočem nositi trebuha in težiti punci v kuhinji. Kupil sem si nov motor in kaj hitro ugotovil, da lahko z doslednimi treningi in resnim pristopom še vedno naredim tudi kak lep rezultat. Najprej sem začel voziti v pokalnem prvenstvu, leta 2008 pa sem se odločil, da začnem spet tekmovati tudi v državnem prvenstvu in v njem tekmujem vse do danes. Udeležujem se tudi evropskih tekem, najraje pa se zapeljem na Hrvaško, kamor me vlečejo tudi lepi spomini, na čase, ko smo skupaj tekmovali z legendami kot so Nenad Šipek, Goran Gorički in ostali. Do danes je bilo vsega… dobrih in slabih dirk, poškodb in uspehov.

In če se dotakneva še letošnje sezone?

Letošnje sezona mi, kot se reče, ni bila najbolj pisano na kožo. Stalno so se dogajale stvari, ki so me zbijala na kolena, in na koncu me je prav poškodba meniskusa v jesenskem delu oddaljila od tekmovanj. To se je spet zgodilo dan pred tekmo, za katero sem se resnično vrhunsko pripravil in porabil ves moj prosti čas v juliju in avgustu. Vendar sedaj me tudi to več ne more ustaviti. Prav nasprotno, vem, da sem dozorel, in to me dela močnejšega, s še večjo željo in voljo se bom sedaj pripravljal na pričetek nove sezone. Operirali os mi koleno in sedaj že delam kondicijske treninge, kot so fitnes, kolo in podobno.

Pomeni se pripravljaš na naslednjo sezono…

Seveda. Za sezono 2014 imam veliko načrtov. Novost je, da bom tekmoval v mlajši kategoriji in se iz razreda open (nad 450 ccm ) preselil nazaj v razred do 250 ccm. Vračam se na znamko Yamaha in sodelovanje z Delta Team Krško. V januarju štartam s pripravami, na katerih bom vse vikende preživel v Italiji. V vseh teh letih sem spoznal tudi veliko prijateljev, tudi iz vrst enduro tekmovanj, ki jih bom sproti učil tehnike vožnje in si s tem nekako vsaj delno pokrival svoje treninge.

Po vsem tem sledi tudi logično vprašanje. Koliko časa še nameravaš tekmovati?

To me vpraša veliko ljudi in odgovor je enostaven. Dokler bo zdravje dopuščalo. Res imam za sabo veliko operacij, vendar imam še nekaj neporavnanih računov na mx sceni, sak kljub vsem talentu v mladosti, predvsem pa trudu, odrekanju in zelo trdemu delu cele družine nimam niti enega naslova državnega prvaka, ki pa si ga resnično želim. Še naprej bom trdo delal, če ne prej, bom ti unovčil v veteranski kategoriji in postal državni veteranski prvak. Udeležiti se nameravam tudi svetovnega veteranskega prvenstva, ki poteka vsako leto. Kmalu jih bom imel štirideset in takrat se bom lahko začel meriti v svetovni veteranski eliti.