Marjetka Rangus iz Gorenjega Vrhpolja je prava sogovornica za politične teme. Univ. dipl. politologinja, ki je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani po diplomi leta 2006 nekaj let delala kot mlada raziskovalka in nato leta 2011 doktorirala iz političnih znanosti, se ukvarja predvsem z zgodovino parlamentarizma. Raziskuje in primerja zlasti parlamentarizme v socialističnih sistemih ter piše strokovne članke s področja politologije in politične zgodovine ter tudi knjige – dve je napisala skupaj z našim priznanim zgodovinarjem in sociologom, prof. dr. Jankom Prunkom.

A poleg politike je njeno področje še turizem. Od jeseni 2011 je Rangusova zaposlena na Fakulteti za turizem v Brežicah – pomagala je pri vpeljavi njihovega visokošolskega, univerzitetnega in magistrskega študijskega programa turizma, danes pa je docentka za področje turizma in prodekanka za študijske zadeve. Rangusova je tudi žena in mamica dveh otrok ter dejavna v lokalnem okolju – kot šentjernejska občinska svetnica ter članica vrhpoljskega turističnega in gasilskega društva.

V zadnji številki priloge Dolenjskega lista Živa je Marjetka Rangus naša sogovornica predvsem zaradi političnih tem, saj smo v kratkem kar nekajkrat odšli na volišča - na referendumu, dvakrat pa na predsedniške volitve, nazadnje nas ta naloga čaka prav danes.

Tudi Rangusova: »Vedno se potrudim, in če se le da, grem na volitve. To je moja državljanska dolžnost in odgovornost. Na moje odločanje ne vpliva predvolilna kampanja, svoje mnenje si ustvarim že prej, saj redno spremljam politično dogajanje. Bistvo volitev je, da precenjuješ preteklo delovanje politika ali stranke in ga oz. jo nagradiš ali kaznuješ s svojim glasom. Razen pri novih obrazih je drugače. Pri referendumih pa je problem, ker so teme včasih tako specifične in strokovne, da jih navadni državljani težko razumejo. Tu ostaja dilema, kdaj referendum ja in kdaj ne.«

ZAKAJ MNOGI NE VERJAMEJO V VOLITVE?

Rangusova v Živinem intervjuju razmišlja tudi, zakaj Slovenci ne hodijo množično na volitve in očitno ne verjamejo, da s svojim glasom vplivajo na spremembe.

»Večstrankarski sistem še ni demokracija in mi jo še izgrajujemo. Stanje demokracije je pri nas pač takšno, kot je stanje politične kulture in njenih državljanov. Slovencem manjka neka politična kultura in politična odgovornost, kar je gotovo povezano z dejstvom, da je naša država relativno mlada, predvsem pa, da je bil naravni vzgojni proces naroda za politično dejavnost, ki smo ga bili deležni kot del evropskega prostora, presekan s socialistično prakso. Socialistični sistem je odnos do politike obrnil na glavo – evropski parlamentarni politični sistem je jemal kot nekaj slabega, kar je treba zavreči, uničiti. Negativen odnos do politike kot take se je globoko zaril v državljane tudi zato, ker so jih v tem duhu sistematično vzgajali. Težnja po politični svobodi je v ljudeh vrela in na začetku 90. let je Slovencem s plebiscitom in osamosvojitvijo uspelo iti svojo pot. Ampak dolgoletnega načina razmišljanja se ne da spremeniti na hitro, tako je ta prikrit negativen in omalovažujoč odnos do politike nekako ostal.

Pomembno je še povedati, da je prejšnji sistem celotne generacije nekako subtilno vzgajal, da ni treba biti odgovoren za svoja dejanja, ker družba oz. država poskrbi za vse. Za individualno odgovornost, ki je tako značilna za tržni sistem, smo bili prikrajšani. In še danes se pogosto govori le o pravicah, manj o dolžnostih. 45 let komunizma in socializma je pustilo tako daljnosežne rane v našem družbenem sistemu, da bomo potrebovali še nekaj desetletij, da se zacelijo. Zamenjati se bodo morale generacije.

Demokracija ni lahka, ker zahteva odgovornost in zainteresiranega in angažiranega državljana. Takih je pri nas žal malo, ravno tako je problematičen tudi dostop do alternativnih virov informacij. Pri nas je sicer medijev dovolj, a težko je vedeti, katere informacije so verodostojne, komu zaupati. Ljudje žal berejo vse manj dnevnopolitično časopisje, politika jih ne zanima.«

In kaj odgovarja volivcu, ki pravi, da so vsi politiki enaki – s tem verjetno misli, da so enako pokvarjeni – in je zato čisto vseeno, ali gre na volitve ali ne?

»Na neki način gre za neko državljansko lenobo. Vsi vemo, da če hočeš, da je neka stvar uspešna, je treba vanjo vložiti delo, skrb, pozornost, ne glede na to, kaj delaš. Z državo je isto. Zavedati se moramo, da smo v državi deležniki vsi državljani, ki moramo biti aktivni: spremljati dogajanje, brati, skratka se truditi, da smo informirani. Tega manjka. Najlažje je vse politike metati v isti koš.

Visoka politična kultura ni del nas, nam ni domača, ne zavedamo se, da je to pomembna tema. Gremo se sicer neko politiko na vasi, ne prenesemo pa tega odnosa na občino, kaj šele na državo. A politika je celotno naše življenje, saj je politika v osnovi stvar, ki zadeva družbo. Opažam pa, da ljudem manjka spodbud in priložnosti za resnejše debate o teh temah.«

KAJ MENI O LOKALNI POLITIKI V ŠENTJERNEJU?

Rangusova v intervjuju razmišlja tudi o obnašanju politikov in njihovem razumevanju političnega poslanstva, kaj pomeni, da politiko delajo res državotvorno, ali so iz leta v leto novi obrazi nekaj normalnega in dobrega, ali bi bilo prav, da bi mladi dobili volilno pravico že s 16 leti, spregovori pa tudi o občinski politiki, saj je že tri leta občinska svetnica v občini Šentjernej na listi SLS. Na vprašanje, kakšna je njena izkušnja, ali jo je domača lokalna politika razočarala in ali bo v njej vztrajala, odgovarja:

»Ni me razočarala, ker vanjo nisem šla z nekimi naivnimi pričakovanji, ampak z realnimi cilji. Kolikor je bilo negativnih, je bilo tudi pozitivnih spoznanj – nekateri so sposobni presegati nasprotja, so tudi taki z daljnosežnim uvidom. Sicer pa me ne žalostijo najbolj manipulacije nekaterih, ampak ignoranca – v občinskem svetu sedi nekaj svetnikov, ki so tam le fizično prisotni in se v treh letih skoraj niso oglasili. Če si član občinskega sveta, si v poziciji moči – je le vprašanje, ali jo izkoristiš ali ne, pa ne glede na to, ali si na vladajoči strani ali v opoziciji. Biti svetnik je na neki način privilegij, ki ga lahko izkoristiš in narediš nekaj dobrega za ljudi. Ignoranca pa je smrt za demokracijo.«

Celoten intervju z Marjetko Rangus pa si preberite v zadnji številki Žive.