Že to, da gre za 27. srečanje ZN s to temo, govori samo zase. »To pomeni, da je za velikimi besedami zelo malo dejanj,« je jasen dr. Dušan Plut, geograf, okoljevarstvenik, aktivist in član Sveta za varovanje okolja pri SAZU. Podnebne konference ocenjujem kot primer neuspešnega svetovnega barantanja med državami, namesto da bi se zelo konkretno dogovarjali o obveznostih držav. O tem, kako pravično zaščititi svetovno ozračje. To bi moral biti ključni cilj podnebnih konferenc. Sprejete bi morale biti časovne in količinske obveze držav, za koliko naj v prihodnjih petih, desetih, dvajsetih letih zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, pri čemer bi se morala upoštevati dva kriterija: zgodovinska odgovornost držav ter dohodkovne in premoženjske razlike. Namesto tega so srečanja bolj fotografiranje politikov, dejansko se pa ni v zadnjih letih nič spremenilo, o čemer priča naraščanje emisij toplogrednih plinov in posledic podnebnih sprememb.«
Plut opozori na že leta 2009 sprejeti dogovor, da bodo bogate države v sklad za reševanje podnebnih sprememb in za izboljšave emisij toplogrednih plinov v državah v razvoju zbrale letno sto milijard dolarjev. »Zdaj smo 2022., pa ta osnovna in minimalna zahteva ni bila spoštovana. Raziskave in priporočila znanosti so jasni in nedvoumno kažejo, da bi za reševanje podnebnih sprememb morali letno zbrati vsaj tisoč milijard dolarjev. V naslednjih desetletjih pričakujemo, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb svetovni BDP zmanjšale za petino, za okoli 20 odstotkov, mi pa nismo sposobni zbrati niti enega odstotka svetovnega BDP!«
Pomoč revnejšim je nujna. Brez tega, da pomagamo državam v razvoju, ki se srečujejo s problemi preživetja, ne bo šlo, opozarja sogovornik. »Brez tega lahko potegnemo kar črto – svet se ne bo rešil pred kataklizmo podnebnih sprememb.« Verjetno je razvitejšim državam težko požreti, da bodo »metale« denar v revnejši del sveta? »Doslej smo živeli v prepričanju, da lahko probleme rešujemo na državni ravni, zdaj imamo pa svetovni problem, ki se nam zdi, kot da ni naša odgovornost. Pa je. Gospodarsko razvite države so svojo raven blaginje dosegle tudi na račun izčrpavanja planetarnega ekosistema in obremenjevanja svetovnega ozračja, in če ne bodo te zgodovinske odgovornosti sprejele, države v razvoju ne bodo šle po drugi razvojni poti, onesnaženje se bo povečalo in toplogredni učinek bo vplival tudi na življenje v razvitih državah.
In potem se bo zgodilo, da bo Evropa postala Antarktika, saj bodo imele predvsem države v zmernih in severnih geografskih širinah bistveno večje negativne posledice, ker so podnebne spremembe v tem delu sveta še izrazitejše kot v svetovnem povprečju. S pomočjo državam v razvoju ščitimo tudi svojo materialno blaginjo oziroma kakovost življenja, ozračja. Zaradi lastnega preživetja, preživetja naših otrok in vnukov smo prisiljeni tem državam pomagati. Če lahko za svetovno oborožitev damo dva tisoč milijard dolarjev, mislim, da bi morali za preživetje nameniti tisoč milijard. Če nas kdo od daleč opazuje, bi rekel, da je to skrajno čudna in nasilna civilizacija, ki uničuje pogoje za preživetje svojim zanamcem.«
Smo sploh lahko še optimisti? Plut je izjemno razočaran, da svetovna politika ne prisluhne znanosti. »Preprosto negira njena empirično potrjena spoznanja, da nam podnebne spremembe uničujejo pogoje preživetja. Temeljni razlog je v tem, da politiki zelo neradi govorijo o omejitvah. Tu pa bo treba jasno reči, da obstajajo planetarne omejitve, med katerimi so tudi izpusti toplogrednih plinov. V tem kriznem času bomo ljudem morali povedati, da moramo začeti spreminjati življenjske navade: povišati kakovost življenja, ne pa neskončno povečevati materialnega blagostanja, ki na planetu z omejenimi naravnimi viri preprosto ni mogoče. Politiki imajo pred očmi še vedno le model neskončne gospodarske rasti. Dokler bo ključni kazalec uspešnosti politike BDP, dotlej temeljnih sprememb ne moremo pričakovati. Dokler vse svoje materialne dejavnosti (porabo energije, surovin in prostora) povečujemo v neskončnost, ni mogoče ustaviti globalnega segrevanja. Ni mogoče!«
Prepovedati zasebna letala. Dokler bodo naš idol milijarderji in vsi, ki trošijo ogromno naravnih virov, dotlej ni mogoče razmišljati, da se bo naš vrednotni sistem spremenil, meni Plut. »Naravoslovci vam bodo povedali, da luksuznih jaht ne moremo imeti vsi. Morali se bomo sprijazniti z zmernim materialnim blagostanjem in z dostojno kakovostjo življenja, za luksuzno potrošnjo na tem planetu preprosto ni dovolj naravnih virov. Če bi vsi povzročili toliko izpustov toplogrednih plinov kot en odstotek najpremožnejših na planetu, bi potrebovali več kot sto (rezervnih) planetov. Zasebna letala na tem planetu nimajo kaj iskati! Prav tako zasebne jahte. Dokler bo cena energije za vse nas enaka, tega problema ne bomo rešili. Cena bi morala biti progresivna – več potrošiš, višja je cena. Tako bi lahko luksuzno potrošnjo omejili. Potrebujemo nov družbeno-ekonomski sistem.«
Več v reviji Jana, št. 46, 15. 11. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
