Babno Polje poznamo predvsem kot najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji – pravijo mu tudi slovenska Sibirija. Le redki pa v gručasto naselje, ki leži pod pobočjem Skalovca, v jugovzhodnem delu istoimenskega kraškega polja, tik pred hrvaško mejo na vhodu v Gorski kotar, dejansko zaidejo. Zato smo se z veseljem odzvali prijaznemu povabilu Alenke Veber, ljubiteljske etnologinje, novinarke, fotografinje, turistične vodnice in nekdanje urednice pri Celjski Mohorjevi družbi, predvsem pa domačinke, ki se je po tridesetih letih bivanja v Ljubljani odločila vrniti domov, da nam pokaže vse zanimivosti kraja, komaj dobro uro oddaljenega od Ljubljane, kjer ima človek občutek, da se je čas ustavil.
Tekst: Katja Božič, foto: Jaka Koren
»Nehala sem sanjati sanje velikega podjetja in se odločila živeti svoje sanje,« začne svojo zgodbo Alenka. Kot urednica je spoznala čudovite ljudi, si stkala veliko socialno mrežo in se ogromno naučila. Letos je dopolnila petdeset let. »Čudovita leta za nov začetek. Čeprav se komu zdi noro, sem pustila redno službo in se vrnila domov v Babno Polje.« Njen dom je na domačiji, ki jo sosedje poznajo kot Rihtarjevo domačijo in ki ji jo je mama podarila že pred več kot dvajsetimi leti, Alenka pa jo počasi obnavlja. »Nič ne bom odnesla s seboj,« se hudomušno nasmeji Alenkina skoraj osemdesetletna mama Frančiška, ko z njo in Alenko sedimo v majhni dnevni sobi, ki jo prijetno ogreva toplota starega štedilnika na drva iz bližnje kuhinje. V hišici je še vse tako, kot je bilo nekdaj. Alenka pravi, da ima hiša dušo in da je ne misli spreminjati ali prilagajati po svoji meri, raje se je prilagodila sama. »Meni je naša domačija všeč. Čeprav vse škripa in je kakšna stena plesniva, ima dušo. Bila je ena prvih mogočnejših domačij v Babnem Polju. Stara je dvesto let in jo najdemo vpisano že v franciscejskem katastru leta 1823.« Njihova domačija pa ni samo ena najstarejših v Babnem Polju, temveč tudi rojstni kraj Alenkinega prastrica, izseljenskega pisatelja Franka Trohe Rihtarjevega, ki se je v Ameriko izselil leta 1913. »Zaradi krize, ki je pred dobrimi sto leti zajela takratno Kranjsko deželo, je samo iz Babnega polja v Ameriko odpotovalo 170 ljudi.« Stric se je leta 1928 sicer vrnil, a je videl, da doma ne bo mogel preživeti, zato se je vrnil v Ohio. »Drugi odhod v Ameriko je v njem vzbudil silno domotožje, in to ga je pripeljalo do tega, da je začel pisati. Njegovo rokopisno dediščino sem deset let raziskovala v NUK-u.« Zbrala je okoli 300 kratkih zgodb, nekatere so v knjigi Božični in velikonočni spomini, ki jo je Alenka izdala v svojem zavodu Rihtarjeva domačija. »Glede na to, da imam rada etnologijo, sem prepoznala, da je ta domačija pravzaprav moja prihodnost! Glede na to, koliko sem vložila vanjo, mi mora omogočiti polno živeti.« Skupaj seveda z vsemi biseri, ki jih Babno Polje še ponuja. »Ne stavim samo na enega konja, dobra domačija mora imeti več konjev, za katerimi se kadi,« se smeji. Ukvarja se še z izobraževanjem, kulturo, delo si išče po vsej Sloveniji. Je mentorica študijskih krožkov, ki potekajo prek Andragoškega centra Slovenije, v Škofji Loki vodi študijsko skupino v društvu Univerze za tretje življenjsko obdobje in se pripravlja na dva študijska krožka v Centru starejših občanov v Horjulu in Centru starejših občanov v Notranjih Goricah. Kot turistična vodnica vodi izlete za razna društva, najbolj pa je seveda doma v svoji notranjsko-primorski regiji.
Kjer so fajn babe doma. Ni naključje, da je eno najpogostejših vprašanj obiskovalcev glede zimskih temperatur, ki so med poseljenimi kraji najnižje v Sloveniji. »Eden od vzrokov za tako nizke temperature je nadmorska višina, Babno Polje namreč leži na 756 metrih, okrog in okrog pa imamo gozdove, nihče nas ne vidi in mi nikogar ne vidimo. Zaradi Snežnika k nam ne more priti topel zrak – pride do toplotne inverzije, mrzel zrak se usede in ostane. V šali rada pravim, da ko pride mraz v Babno Polje, vidi, da so pri nas fajn babe, zato se ustavi, ostane pol leta, nato pa gre drugam. Letos je v tem času ekstremno toplo. Sicer pa je Babno polje zadnje kraško polje v notranjskem podolju, je najvišje ležeče kraško polje, potem je to najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji, imamo rimski zaporni zid, rojstno hišo izseljenskega pisatelja, kjer je tudi turistična točka in so vsi obiskovalci dobrodošli, za vse popotniške duše pa sta tu še neprecenljiva mir in prvinskost. Poleg tega Babno polje predstavlja tudi vrata v sosednjo Hrvaško in Gorski kotar, kjer je nacionalni park Risnjak. Do izvira reke Kolpe, kamor peljem goste, je od nas le pol ure vožnje. Na Babnem polju pa na površje pride tudi reka sedmerih imen, reka Ljubljanica, ki sicer izvira na sosednjem Prezidanskem Polju v Republiki Hrvaški!«
Več v Zarji, 20.11.2018
