V rustikalnem razpoloženju kranjskogorskega turizma, ki mu sicer še vedno nadvse pristaja patina nekdanjih – turističnih in smučarskih – časov, se je v pravem trenutku trdno zasidralo tudi nekaj novega in sodobnega: lep butični hotelček Skipass, čistih in ravnih linij iz macesnovega lesa, kamna in stekla. Ravno pravšnji odmik od tradicije in napoved, da se tudi tukaj dogaja nekaj, kar vodi v smeri sodobne turistične ponudbe in prestižne kulinarike.
Lidija in Brane Justin sta si s časom pridobila zaupanje poslovnih partnerjev na tromeji in se kot zastopnika za izdelavo in prodajo smučarskih vozovnic uveljavila v tem delu Evrope, saj zastopata skoraj vsa smučišča v obeh sosednjih državah. Danes je to njuna osnovna dejavnost. Z leti pa je v njiju vse bolj rasla tudi želja po tem, da bi zgradila še namestitveni objekt, nekakšno »hišo športne dejavnosti«. »Ves čas sva pridno delala in gradila. Nisva si dovolila preveč sanjati o hotelu, najine želje so se ustavile pri apartmajih, ki naj bi jih v eno enoto povezovali skupni prostori za šport in prehranjevanje,« nam pojasnjuje Lidija.
S široko odprtimi očmi. »Kar sva zaslužila, sva vlagala, saj ti sicer država pobere ves zaslužek. Vedno sva potovala s široko odprtimi očmi, zanimalo naju je, kako to počnejo drugi, in spoznavala sva izbrano kulinariko v odličnih restavracijah. Svoje zveste stranke sva si želela zadovoljiti tudi drugače in oplemenititi znamko, ki sva jo zgradila. Smučanje je drag šport, ki si ga danes največ privošči višji srednji razred, pripadnikom tega razreda pa bi lahko ob smučanju ponudila še kaj drugega, sva razmišljala. A v času, ko sva načrtovala apartmaje, se je zakonodaja spremenila, midva pa sva nato v zadnjem trenutku kupila 5000 kvadratnih metrov zemlje, kar je za Kranjsko Goro veliko. Zdaj se tega ne bi dalo uresničiti,« razloži Brane.
Medtem ko v praznično okrašenem hotelu kramljamo ob kavi in pecivu, nas prijazno greje sonce, ki mu je arhitekt izkazal dobrodošlico z velikimi steklenimi stenami. Na obzorju se kažejo obrisi visokih gora, ki obdajajo Kranjsko Goro. Kranjskogorska domačnost, toplina in gostoljubnost se čudovito prepletajo s preprostimi linijami sodobnega oblikovanja. Po preddverju tekajo trije domači psički, na divanu pa mirno spi najmlajši član družine, Leo. Pogovor je sproščen, naša sogovornika odkrito govorita o vloženem trudu in garanju. Pridružita se nam še hčeri Ana in Nina, ki počasi že prevzemata pomembne vogale družinskega posla.
Kot majhna tovarna. »Napočil je trenutek, ko se je bilo treba odločiti, kaj bomo naredili. Dekleti sta odrasli. Midva bi sicer lahko nadaljevala najino delo po že uhojeni poti, a sva se odločila, da bova za mnenje o vsem skupaj vprašala še hčeri. Pripravila sva družinsko kosilo in jima postavila resno vprašanje: 'Bomo gradili in gremo naprej?' Seveda pod pogojem, da vsi skupaj sodelujemo v tej zgodbi. In obe sta rekli, da se bosta pridružili projektu. Po pravici povedano sem bil jaz takrat star petdeset let in človek pri teh letih že razmišlja o tem, ali bo lahko tudi čez deset let tako delal in tekal naokoli. Ker je to zdaj že 'ena majhna tovarna', se naše delo povečuje iz dneva v dan. Tu gre za predanost, posvečenost,« pojasnjuje Brane. »Je pa res, da smo s tem pod isto streho združili vse naše ljubezni: smučanje, kulinariko, estetiko in turizem.«
Več v reviji Zarja št. 52, 27.12.2016
