Zdolgočaseni Pahor, premier Cerar, ki vrača 2. januar, nekaj evrov več, ki naj bi jih dobili slabo plačani javni uslužbenci? Ali pač Domen, Ilka ali Tina? Skorajda ne dvomim, da se vse prvo skrije pred športniki. Šport je v resnici edino, kar nas Slovence še poenoti. A seveda le, če in dokler športniki zmagujejo. O zgodbi s Tino pa samo tole: kolikor jaz razumem vse skupaj, je šlo za domislico v slogu »če rata, rata«. Ni ratalo. Resni ljudje poslov ne sklepajo tik pred zdajci. A zdaj je, kar je. Ne pepel ne solze ne bodo pomagali, le zvezda bo malo manj sijoča. Škoda, nimamo jih veliko!
Tako pač je. Ljudje imamo smolo, da si nas drugi ne zapomnijo po tistem, za kar mi mislimo, da je spominjanja vredno, ampak marsikdaj po tistem, kar bi mi sami najraje pozabili.
Spomini na preteklost niso nujno neskončna malha modrosti. Ne bom vas gnjavila z njimi, sem vas že prevečkrat. Poleg tega pa si ob današnjih dilemah z njimi ne moremo kaj dosti pomagati. Če hočemo ali ne, vsi smo se ujeli v ta novi globalni potrošniški svet. Prvi malo dvomijo o drugih, drugi krivijo prve. Saj vem, da so ljudje, ki se tem predsodkom in noriji zmorejo ogniti, a ni jih dosti. Sama kljub vsakoletnemu zaklinjanju vedno popustim, ker, priznam, je tako še najlažje.
Najini vnuki so še majhni in verjamejo, da po tem svetu hodijo dobri možje in nosijo darila. Povsod jih stresajo: doma, pri babicah, tetah. Dedki Mrazi in Božički se drenjajo po šolah, v vrtcih, trgovinah, po službah … Dobra plat tega drenjanja je samo ta, da otroci vendarle zelo hitro dojamejo, da nekaj ni v redu, če si trije honorarni Božički družno pred zadnjimi vrati nakupovalnega središča privoščijo »čik pavzo«!
Vsako leto se pridušam, letos pa res. Res zmerno in po pameti. In vedno obe mamici najinih vnukov vprašam, kaj predlagata. Ne vem, kako je pri vas, a naša klasika je: »Joj, pojma nimam, saj tudi midva ne veva, kaj bi! Le na to pazi, da ne bo preveliko, že tako nimamo kam s to kramo!« Saj vem, da bi bilo pametneje nekaj primakniti v »sklad za lepši jutri«, a to za naše male ni darilo. In potem kupim, kar pač kupim. Nekaj, česar se bo otrok razveselil in mu bo koristilo in bo – tisti, ki imate vnuke z več vetrov, boste razumeli – uravnoteženo. Ni preprosto.
A pred dnevi sem ugotovila, da svoje vnuke podcenjujem. Vsaj najstarejšega. Da so povsem v redu in normalni ter sem v resnici jaz tista, ki sem se dala zapeljati. Ves vesel in navdušen je iz žepa vlekel rokavičke, takšne za vsakdanjo rabo: »Glej, kaj mi je prinesel Miklavž!« Zelo simpatične, a v resnici povsem navadne rokavičke! Nič takega, kar bi stalo premoženje, nič takega, čemur bi se potem doma ogibali, vse dokler ne bi ropotije pospravili v klet.
In ob tem sem se spomnila – spet spomini – kako je bilo pri naši babici in dedku. Imela sta deset vnukov, a babica je za vsakega spletla nogavičke, šal ali kapico. Ob to pa je v vrečko naložila še kup sladkarij. No, za mojih pet to ni rešitev. Najprej zato ne, ker tisto, kar bi jaz spletla, ne bi bilo za med ljudi, drugič pa zato ne, ker bi me starši grdo gledali zaradi sladkarij.
A zdaj k bistvu! Ne glede na to, kako težko je izbrati darila, pa to pri nas ni največja težava. Niti približno! Najteže je najti popoldne, ko bodo vsi moji imeli čas za to prednovoletno družinsko srečanje. Že nekaj let je tako.
In vidite, v tem je razlika! Ne spomnim se, da bi bila to pri dedku in babici, kjer se je moralo na kupu zbrati pet družin, težava. Takrat ne. Čas smo še imeli.
In če mene vprašate, bi bila za številne mlade družine kakšna dodatna prosta urica najlepše darilo. A kaj, ko jih nikjer ne prodajajo!
Da vam časa za pomembne reči nikoli ne bi zmanjkalo, vam želim. Zdravo in srečno 2017!
