V črnogorski občini Mojkovac, ki leži v nacionalnem parku Biogradska gora, enem najstarejših zaščitenih predelov na svetu, del njega pa je eden od treh zadnjih pragozdov v Evropi, so Slovenci ob njihovi obstoječi čistilni napravi zgradili še zelo učinkovit sistem trstičnih gred za obdelavo komunalnega blata. Sredstva, 243.000 evrov, je prek Organizacije združenih narodov za industrijski razvoj (UNIDO) donirala Slovenija. Čeprav imajo takšne sisteme za obdelavo gošče, ki ostaja po prečiščevanju odpadnih voda v čistilnih napravah, Danci in Nemci že skoraj dvajset let, je ta v Črni gori prvi takšen na Balkanu.
Pri čistilnih napravah, v katerih se najprej odstranijo grobi odpadki, nato pa prečistijo odpadne vode, ostaja večno vprašanje, kam z goščo, ki ostane – s tako imenovanim komunalnim blatom. Tega običajno obdelajo mehansko, in sicer s prešo, centrifugo ali pirolizo, kar je drago in energijsko potratno, da uporabe kemikalij ne omenjamo. Blato je treba nato odpeljati še na sežig. Črnogorci bi ga morali voziti vse do Dunaja. Samo predstavljate si lahko, kako drago bi bilo šele to! Zato sta bili slovenska donacija in rešitev naših strokovnjakov iz podjetja Limnos izjemno lepo sprejeti. Projekt je vodil dr. Gregor Plestenjak, ki nam je razložil, da jim je v Mojkovcu za komunalno blato že zmanjkovalo prostora, zato so bili utemeljeni strahovi o razlitju in posledični ekološki katastrofi. Čisto blizu namreč teče reka Tara, ena osrednjih turističnih znamenitosti, nižje od Mojkovca se začenja njen prečudoviti kanjon, drugi najgloblji na svetu.
Narava daje rešitve. Kako torej poteka ta sonaravna obdelava komunalnega blata? »Čistilna naprava sicer očisti vodo, ki se nato steka v Taro, komunalno blato pa se poseda. Zdaj se bo to po ceveh stekalo v bazen s trstičjem, gosti del bo ostal na sloju peska, voda, ki ponikne skozi, pa se vrača v napravo. Narava bo pomagala spodbujati procese, rastline bodo vsrkavale vodo, tako pomagale zmanjševati vsebnost vode v blatu, jemale bodo hranila za rast, hkrati pa bodo blato s pomočjo mikroorganizmov tudi predelovale,« pojasnjuje Plestenjak. Z obdelavo mulja vsaj deset let ne bodo imeli nobenih stroškov (razen minimalnega za zaganjanje črpalk), po tem obdobju pa se bo raven blata na trstičnih gredah seveda dvignila. A blato bo takrat po desetih letih biološkega procesa podobno kompostu in po analizi primerno za gnojilo v kmetijstvu ali za pogozdovanje, urejanje zelenih površin, gradbeni material pri urejevanju brežin ob cestah ipd.
»Z naravnimi procesi lahko odpravljamo težave: z rastlinskimi čistilnimi napravami se čisti voda, na trstičnih gredah se razgradi komunalno blato, z rastlinskimi ovirami lahko zaščitimo vire pitne vode v naravi, zasenčimo vodo, da bo v njej več kisika – tako naravne procese s pomočjo inženirskega znanja usmerimo v dosego želenega cilja,« razloži Plestenjak, ki ga je delo v Mojkovcu veselilo. Domačine je vse zelo zanimalo, delavce na čistilni napravi je opremil z navodili, vse pa bo še nekaj časa spremljal, a čez čas bodo s trajnostno naravnanim sistemom znali Mojkovčani ravnati sami. Njihov kraj, v katerem so pred leti zaprli rudnik cinka in svinca, je dolgo veljal za ekološko črno točko, zdaj pa je ekološka zavest domačinov zelo močna, urejajo okolje in imajo velike načrte – vse za to, da spet privabijo stalne prebivalce in tudi turiste.
Ekološka zgodba s sonaravnimi načini obdelave odpadkov se na Balkanu šele začenja in slovenska podjetja so lahko njen pomembni del.
