Ko sem pred dobrimi tridesetimi leti prvič rodila, je bilo rojevanje precej podobno operaciji: popis podatkov, klistiranje, britje, porod, šivanje. Ko je ženska prestopila prag porodnišnice, je njeno telo postalo last bolnišničnega osebja. O ničemer se ni smela odločiti sama. Če je imela srečo, da je imela ozaveščenega moža in je ta prišel z njo – to je pomenilo, da je prej opravil krajši tečaj in odštel nekaj denarcev za »ogled« rojstva svojega otroka –, je imela vsaj občutek, da jo lahko nekdo zaščiti. Čeprav je danes precej drugače, se osnovni postopki v večini porodnišnic niso spremenili. A to ne velja za jeseniško.
Ni pomemben porod, temveč izkušnja ob njem – Strah zavira porod, torej ga preženimo!
Porodnišnica, prijazna do novorojenčkov in mamic. »Čeprav naša porodnišnica nosi naziv novorojencem prijazna porodnišnica, želimo biti prijazni tudi do mamic,« nama je, preden sva se s fotografinjo Matejo ob spremstvu simpatične babice Katje Zupan odpravili raziskovat, zakaj je to postala ena od bolj priljubljenih porodnišnic v Sloveniji, povedala predstojnica ginekološko-porodniškega oddelka Splošne bolnišnice Jesenice Eva Macun.
Prvo prijetno presenečenje naju je čakalo že v preddverju porodnega oddelka, ko sva čakali, da naju Macunova sprejme. Opazovali sva, kako sproščen odnos vlada med osebjem, bodočimi mamicami in njihovimi spremljevalci. In verjetno zato ni nikogar preveč motilo, ko sva kasneje kukali v sobe, kjer so se crkljale mamice s svojimi novorojenčki. Dovolili so nama pokukati tudi v obe porodni sobi. V eni se je dogajalo na polno. Porod se je bližal koncu, zato smo se hitro umaknili, da ne bi preveč zmotili mamice in očka, ki sta skupaj doživljala nepozabno izkušnjo rojstva svojega otroka. V drugi porodni sobi sta nas pozdravili snaha in tašča. V oči mi je padlo, da niti očka iz prve porodne sobe niti tašča nista bila oblečena v zaščitna bolnišnična oblačila. Medtem ko se je bodoča mamica opirala na visoko dvignjeno mizo in ji je tašča lajšala popadke z nežnim masiranjem hrbta, sva si z Matejo ogledovali porodno sobo. Prav nič ni bila podobna bolniški sobi. »Ženske pri nas lahko rodijo v stolčku, čepe, kleče na tleh, na ripstolu. Največ jih še vedno rodi na boku, manjši delež na hrbtu. Bistveno je, da rodijo v položaju, ki jim najbolj ustreza,« je povedala Macunova. Medtem ko smo se pogovarjale o porodnih položajih, se je v prvi porodni sobi rodil mali Andraž. Mamica je Mateji dovolila, da ju je malce zmotila med spoznavanjem in hitro nekajkrat pritisnila na sprožilec fotoaparata. Ko sva se še polni vtisov vračali na oddelek, sva srečali babico in vnučka, ki sta šla na obisk. Šli sva z njima in spoznali en dan staro deklico Elo. Mamica, ki je bila videti, kot da ne bi nikoli rodila, nama je povedala, da se je tokrat odločila za naraven porod. »Bilo je povsem drugače kot prvič, ko sem rodila z epiduralno analgezijo. V torek zvečer mi je odtekla voda. Prišla sem v porodnišnico in na oddelku čakala, kdaj se bo moja deklica odločila, da pride na svet. Medtem ko sem čakala, sem se sprehajala po hodnikih porodnišnice, vmes so me prišli obiskat domači. Nekaj sem še pojedla, se šla stuširat s toplo vodo, potem pa se je začelo. Zelo hitro je šlo. Rodila sem v dveh urah. Super izkušnja je bila, čeprav sem, ko so bili popadki res hudi, včasih pomislila tudi na epiduralno, s katero sem rodila prvič. Bi pa rada pohvalila osebje, vsi, ki delajo tukaj, so zelo prijazni.«
Članek v celoti in porodne izkušnje Brigite Langerholz, Katarine Male in Katje Kovačič Čakarmiš preberite v reviji Zarja št. 4, 26. 1. 2016
