Tipični simptomi se pojavijo, ko kamen iz ledvičnega meha pripotuje v sečevod in ob premikanju draži ter poškoduje njegovo steno. To povzroča hudo bolečino, krvavo obarvan urin (hematurija), slabost in bruhanje ter močno potrebo po uriniranju. Govorimo o napadu ledvičnih kamnov. Bolečina, ki ob tem nastopi – ledvična kolika –, je nenadna, izredno močna, krčevita ali zbadajoča, ki lahko seva proti spolovilu in v stegno. Spremenjen telesni položaj je ne omili, njena lokacija pa je odvisna od tega, kje v sečevodu je kamen. Po moči se spreminja in navadno traja nekaj ur, preden začne sama od sebe pojemati. Bolnik je prizadet, pogosto bruha. Urin je lahko različno močno obarvan s krvjo, odvisno od poškodbe sluznice sečevoda. Navadno napada ne spremlja povišana telesna temperatura, če pa je ta prisotna, kaže na vnetje – in takrat je še pomembneje obiskati zdravnika. Zgodi se tudi, da bolnik, ki ima ledvične kamne, nima nobenih težav in so kamni odkriti naključno ob drugih zdravniških pregledih.
Kaj povzroča ledvične kamne
Natančni vzroki in mehanizmi nastanka ledvičnih kamnov še niso pojasnjeni. V urinu je raztopljenih veliko snovi. Če njihove koncentracije dovolj narastejo, lahko pride do kristalizacije. Ob nespremenjenih razmerah kristali rastejo in razvijejo se ledvični kamni. Znani so nekateri dejavniki, ki povečujejo verjetnost nastanka ledvičnih kamnov. Med njimi so prehranski dejavniki (nizek vnos tekočin, sok grenivke, nadomestki kalcija in drugi), nekatere bolezni (pogosta vnetja sečil, hiperparatireoidizem, sarkoidoza, putika, sladkorna bolezen, crohnova bolezen, cistinurija) in zdravila (diuretiki, antacidi, glukokortikoidi). Z ledvičnimi kamni se vsaj enkrat v življenju sooči približno pet odstotkov ljudi, med njimi pa je več moških kot žensk. Povprečna starost ob prvem napadu je od 25 do 50 let. Ljudi, ki so že preboleli napad ledvičnih kamnov ali imajo sorodnike s to boleznijo, bo bolezen prizadela pogosteje. Po prvem nastopu bolezni obstaja 50-odstotna verjetnost, da se bo napad v naslednjih desetih letih ponovil.
Samopomoč
Večina bolnikov z majhnimi kamni se zdravi doma s protibolečinskimi zdravili in večjimi količinami zaužite tekočine. To navadno zadostuje, da se kamen z urinom izplavi iz sečil. Kljub temu je pomembno, da v primeru težav bolnik ne odlaša z obiskom zdravnika.
Kako poteka zdravljenje?
Začetno zdravljenje je podobno pri vseh bolnikih z ledvičnimi kamni. Večina bolnikov potrebuje le zdravila proti bolečinam (ketoprofen, diklofenak, ibuprofen, včasih opioidne analgetike) in veliko tekočine, dokler se kamen ne izloči. Če bolnik lahko pije, je najbolje, da se zdravi doma, sicer pa mora ostati v bolnišnici, kjer mu zdravila in tekočino dovajajo v žilo. Kamni, manjši od 5 milimetrov, se večinoma izločijo spontano, večji od 7 milimetrov pa le redko. Bolnik tedaj potrebuje dodatne ukrepe. Zunajtelesno drobljenje kamnov z udarnimi valovi (angl. extracorporeal shock wave lithotripsy, ESWL) je v večini primerov uspešna in varna metoda. Neuporabna je le pri zelo velikih kamnih, ki izpolnjujejo večji del ledvičnega meha. Takrat je treba kamen kirurško odstraniti, a gre za manjši, minimalno invaziven poseg.
Zapleti in posledice bolezni
Majhni kamni se ponavadi brez zdravljenja izločijo sami in ne puščajo nobenih posledic. Tudi večji kamni, ki jih pravilno in pravočasno zdravimo, nimajo nobenih zdravstvenih posledic. V primeru odstranjevanja kamnov bodisi z drobljenjem ali drugimi postopki ali po morebitni operaciji bolniki popolnoma okrevajo. Pri pozno zdravljenih ali celo nezdravljenih bolnikih kamni pogosto povzročajo zastoj urina, ponavljajoča se vnetja sečnih poti in ledvic ter v končni fazi ledvično odpoved zaradi vnetij in pritiska zastajajočega urina na ledvično tkivo. Vsak napad ledvičnih kamnov povečuje verjetnost za naslednji napad.
Ali lahko nastanek kamnov preprečimo?
Ker se napad ledvičnih kamnov v 10 letih ponovi pri kar polovici bolnikov, je pomembno, da se bolnik po prvem napadu z manjšimi spremembami življenjskega sloga trudi preprečiti vnovičen napad. Za preprečevanje je najpomembnejši povečan vnos tekočine, predvsem vode ali pomarančnega soka. Za ljudi brez drugih zdravstvenih težav je priporočen vnos treh litrov tekočine (najbolje vode) na dan, od tega pomemben delež pred spanjem ali ponoči. Pri določenih tipih ledvičnih kamnov je pomembna tudi dieta z manj beljakovinami, soli in maščobami ter z več sadja in zelenjave ter z normalnim vnosom kalcija.
