Čebulo in česen smo večinoma že pobrali z zelenjavnih gredic, por pa lahko pustimo prezimiti in ga nabiramo tudi čez zimo. Por spada med čebulnice, pravzaprav med starodavno vrtnino, ki so jo poznali že Egipčani, Grki in Rimljani. Ti so ga uporabljali pri zdravljenju težav s srcem, tumorjev, glavobola, pri pikih žuželk, vnetem grlu, ponekod so ga uporabljali kot zdravilo za srce in kot antiseptik. Danes so potrdili njegovo uporabnost pri zdravljenju težav s srcem, rakavih tvorb in prebavil ter infekcijskih bolezni pri visokem krvnem tlaku. Laboratorijske preiskave so potrdile, da je por dobra zaščita pred boleznimi srca in ožilja, znižuje raven krvnih maščob ter tako preprečuje nastanek srčnega infarkta in tromboze.
Obilica koristnih sestavin
V poru najdemo številne vitamine, med njimi A, B1, B2, B6, C in E, ter folno kislino. Že za prst debel kolobar svežega pora vsebuje skoraj tretjino priporočenega dnevnega dela folne kisline, 200 gramov kuhanega pora pa zagotovi petino dnevne potrebe po vitaminu C. V poru najdemo številne rudnine, kot so kalij, fosfor, magnezij in železo. Bogat je še s prehranskimi vlakninami, žveplovimi spojinami in flavonoidi.
Kako ga hranimo in kje ga uporabljamo
Naj povemo, da poznamo štiri vrste pora, ki se med seboj razlikujejo glede na letni čas. Prepoznamo jih še po dolžini stebla in barvi listov. Vse sorte vsebujejo enake sestavine, zaradi nizke kalorične vrednosti pa je priporočljivo živilo pri shujševalnih kurah. Dvesto gramov vsebuje le 61 kalorij. V hrano ga dodajamo zaradi izboljšanja okusa in vonja jedi, drugače pa ga uporabljamo pri pripravi juh, prilog, enolončnic, solat in pit. Pri nakupu bodite pozorni na listne konice. Te morajo biti sveže in trdne, kar pomeni, da ne smejo imeti rjavih lis in ne smejo biti poškodovane. Por sicer hitro zgnije. Nabranega hranimo v hladilniku, na podobnem mestu kot čebulo in česen.
