Eva Škofič Maurer, klovnesa in pisateljica: Dolgi večeri ob sladkem kostanju in še slajšem grozdju
Klovnesa z umetniško dušo Eva Škofič Maurer ima o jeseni veliko za povedati. Takoj jo zanese nazaj v šolo: »Vedno se ob omembi jeseni spomnim svoje govorne naloge z naslovom Jesen, ki sem jo imela pri slovenščini v sedmem ali osmem razredu osnovne šole. Še zdaj jo znam na pamet in spomnim se, kako pozorno so me poslušali, ko sem jo povedala pred razredom. Mislim, da so celo zaploskali na koncu ‒ prav prijetno me je presenetilo. Ta moj nastop, če mu smem tako reči, se mi je res vtisnil v spomin, predvsem zaradi prijetnih občutkov, saj so se sošolci tako lepo odzvali.«
Začelo se je tako, da je mala Eva prišla domov z nalogo z naslovom Jesen. Svojo mamo Nežo Maurer je vprašala, o čem naj vendar napiše, da jesen ni letni čas, ki bi ji bil všeč. In mam ji je svetovala, naj piše o tem. »Jesen je izpolnitev kmetovih želja in začetek mojih želja ‒ to je jesen. Zadnji dnevi drobnega, svetlo zelenega lističa, ki je ob božanju milih jesenskih žarkov pordel. Rojstvo neke trmasto našobljene gobice, ki pogumno raste v deževnih jesenskih jutrih. Dolgi večeri ob sladkem kostanju in še slajšem grozdju me hočejo pridobiti zase. Prepričujejo me, da je jesen najlepši letni čas, da je jesenski zrak najbolj čist in da se vrhovi hribov najbolj ostro črtajo na večernem jesenskem nebu. Meni pa je tako kot lastovkam in drugim pticam selivkam, na jug bi šla, nemirna postajam. Ljubim poletje z vročim soncem in večnim šepetanjem in plivkanjem razigranih valčkov toplega morja ob obalo … in tako naprej.«
Jeseni pri Evi doma jedo oranžno juho iz buč, ki jo ima sama neskončno rada, pa tudi kostanj ima izmed vseh v družini najraje: »Joj, koliko smo ga prekuhali, ko sem bila otrok ‒ potem pa časopis na mizo, pa smo lupili. In potem sem ga še naslednji dan vzela s sabo v šolo. Najslajši je bil tisti, olupljen do belega. Gobe, no, teh pa sploh ne obvladam. Nekoč sem našla celo družino jurčkov, pa sem šla po najbližjega soseda, ki je živel blizu gozda, da preverim, ali so res jurčki. Jih imam pa rada.« Eva Škofič Maurer za svojo družino kupuje mleko pri sosedu, malce dlje pa še zelenjavo: »Na Ostrem vrhu pa prav tako kupujemo pri sosedih: jajca, mleko, med, meso … In ja, nam je pomembno, da vemo, od kod prihaja hrana, in da je lokalna.«
Lorella Flego, televizijska voditeljica in modna urednica: Prvič po gobe
Modna strokovnjakinja in televizijka obožuje jesen in barve, ki jih ponuja narava: »Jesenske barve so čudovite, polne navdiha, žive in po svoje celo romantične. V tem delu leta se počutim zelo dobro in še vedno polna energije, ki sem jo nabrala poleti. Jesenski oblikovalec? Antonio Marras, ker je njegova moda umetnost in polna poezije.«
Seveda pa jesen ne razveseljuje le oči, ampak tudi brbončice: »Buče in gobe bi lahko jedla ves čas. Pravzaprav sem prav ta konec tedna prvič v življenju nabirala gobe in ugotovila, da je gobarjenje sproščujoča in prijetna dejavnost. Pri nas imamo čudovite gozdove in zdelo se mi je, da se je čas ustavil. Buče pa so ravno prav čarovniške in seveda odlične za vse možne jedi. Ker rada kuham, je to super področje za eksperimentiranje.«
Lorella rada je zdravo in dobro, zato veliko kupuje pri slovenskih kmetih. Obožuje slovenske dobrote, pristnost in zdravo hrano: »Res je razlika med domačim in uvoženim. Po drugi strani za to tudi plačamo, a vedno si pravim, da živim le enkrat, zato je kar prav, da čuvam zdravje in sem posledično pozorna na hrano, ki jo jemo doma. Vedno pogledam, od kod prihaja hrana, in zdaj ne kupujem več jagod pozimi, čeprav sem včasih to počela. To je tudi dogovor, ki ga sklenem s Sofio, saj bi si ona marsikdaj želela sadje že pred sezono ali po njej, in ko ga vidi na polici, se je težko upreti. Zdi se mi, da je zgodnja vzgoja v tem smislu zelo pomembna, zato kar vztrajam.«
Ana Maria Mitić, voditeljica oddaje MamaMaria, igralka in komičarka: Sosedova piškava, a dišeča jabolka
Jesen je za Ana Mario in štiriletnega Leva še posebno pravljična, sploh ko se znoči in je čas za zgodbice: »Leva sem razvadila s svojo kreativno naravo, in ko je pogruntal, da se mamica lahko vsak večer domisli nove zgodbe, je velikokrat glavni junak ježek, ki na svoji poti skozi gozd doživlja marsikakšno prigodo. Vse od skakanja gumitvista z lenivci, obiska dinozavrov pa do koncerta rock'n'rolla in peke mavričnih kolačkov je že bilo na programu.« Seveda tudi Ana Maria, ki je zadnja leta videti res odlično, prisega na domačo in sezonsko hrano: »Ja, sezonsko in domače je najbolje. Pred dnevi sem recimo od sosedov dobila domača, precej piškava, ampak dišeča jabolka! Potem jih skupaj režemo in se mastimo s skromnimi krhlji. Tudi kutina je bila vedno pri nas doma, iz nje radi delamo kompot. Gob ne najdem, pa tudi če bi same skakale vame, kostanj in buče pa obožujem in te si tudi sama naberem. Hvaležna sem tudi, če kaj dobim, všeč mi je menjava dobrin. Vam bogato obrodijo buče, jaz prinesem kavo in piškote. In se skupaj veselimo in mastimo!«
Simpatična Mitićeva pravi, da bi rada gostila kakšnega pridelovalca v oddajah MamaMaria, da nam razloži, kako sploh pridejo stvari od zemlje do police, iz prve roke, pa o življenju sodobnega kmeta, kmetice. »No, vsekakor s svojimi nakupi rada podprem slovenska podjetja. Imam tudi srečo, da živim v središču Ljubljane in sem velikokrat na tržnici.«
