Polonca Steinmann je zrasla v trigeneracijski družini in v njej spletla zelo lepo vez s starimi starši. V medicini jo je in jo še vedno zanima individualen pristop k bolniku, zlasti pa iskanje vzrokov za bolezenske težave, predvsem v družinskih miselnih vzorcih, kar proučuje epigenetika, ki jo je razvil nobelovec dr. Lipton. Razvila je projekt nasilja in vojne v človeku. Ime Polonca ji je všeč in na njeni vizitki je rdeča pikapolonica. Polonca prinaša srečo mnogim. Verjame v pozitivno naravnanost v vseh okoliščinah. Nosi vibracijo »ne predaj se«! Zadnja leta, odkar se je upokojila, posluša svojo intuicijo. Pravi, da končno. Polonca je zdravnica, ki bo to ostala do poslednjega diha.
Opazila sem jo na naši prireditvi Slovenka leta. V dolgi črni obleki, ogrnjeno s črnim kvačkanim pletom. Vprašala sem jo, ali si ga je sama spletla, pa je pritrdila in mi ponudila vizitko. Potem je izginila v množici, v mojih mislih pa ne. Čez kak teden sva že sedeli v piceriji nasproti Zdravniške zbornice. Rada se druži in dobro jé. Tudi kečapu se ni odrekla, tabasku pa sploh ne.
Družinske zamere so vzrok za številne bolezni
Meni, da je veliko bolezni plod dolgoletnih družinskih zamer, negativnih miselnih vzorcev in posledica številnih raznolikih zlorab v družini ali kdaj pozneje v življenju, kot na primer na delovnem mestu, v družbi ali med prijatelji. To je ugotovila v desetletjih zdravniške prakse. Zamer, ki v kritičnih trenutkih sprožijo nasilje vseh vrst. »Govorimo o postravmatskem sindromu. Zato sem rešitve iskala prav tu. V preventivi nasilja v posamezniku, družini in družbi. In potreben je individualen pristop k bolniku.« Razvila je projekt preventive »vojnega stanja, nemira v posamezniku, državi in svetu«. Predstavljala ga je po vseh celinah, vedno na svoje stroške in med rednim letnim dopustom. Še vedno po svojih močeh prostovoljno pomaga kot zdravnica ljudem, ki jo poiščejo. In ni jih malo.
Od kod nasilje?
Zakaj se porajajo vojne, nemir v posamezniku in vojne med narodi? To so vprašanja, ki si jih zastavlja dr. Polonca Steinmann. Ob različnih kritičnih situacijah (utrujenost, pregorelost, ločitev, smrt, selitev, bolezen, izguba zaposlitve, socialna nestabilnost) prihajajo na plan ne le bolečine posameznika, njegove družine, temveč lahko celo bolečine vsega naroda.
Premalo se zavedamo, kako zelo smo povezani med sabo z nevidnimi nitmi, ne le s svojimi predniki, ampak nosimo zgodovinske zapise celotnega naroda, tudi vsega človeštva. Pravijo, da so številne vojne na svetu zanetile ženske. Ženske imajo tudi moč, da jih preprečijo. In kako lahko ženska pomaga svojemu pregorelemu bojevniku, ki se je zrušil pod bremeni družbe? Polonca verjame, da ima vsaka svoj recept. Z vzpostavljanjem notranjega miru lahko rešimo vse. Zdravnik težko predpiše tak recept, lahko pa pokaže pot, kako naj ga ženska sama poišče.
Pot ni lahka. Polonca stavi na dosmrtno učenje čustvene inteligence. Poleg vsega pa vidi problem v tem, da nekateri garajo čezmerno, nekateri so pa lenuhi. Po nekih raziskavah, ki jim je sledila, si je samo 12,5 odstotka ljudi prislužilo celo delovno dobo, drugi so bili predčasno upokojeni zaradi zdravstvenih razlogov, izgube službe, nekateri pa so priskledniki. In to ne more biti prav. Ni ravnotežja. Pride do zamer in te vodijo do konfliktov, vojn. Tudi med narodi. Eni delajo več in drugi manj, vsi pa bi radi lepo živeli. Tako ne gre. »Kar posadimo, to žanjemo.«
Biti ženska, zdravnica
Čeprav je že devet let upokojena, še vedno deluje kot zdravnica, le da si zdaj privošči več prostega časa in nekaj več navdiha, pravi. Njeno zadnje poglobljeno raziskovanje in poizvedovanje bo kmalu zabeleženo v zdravniškem prispevku in bo nosilo naslov Biti ženska in biti zdravnica. Anonimno je intervjuvala več kot 20 slovenskih zdravnic in nekaj zobozdravnic, mater, ki pregorevajo v življenju zdravnice, partnerice, ter iskala rešitve. »Ko je ženska v najaktivnejšem obdobju, ko ima majhne otroke, potrebuje veliko pomoči, empatije bližnjih, razumevanja šefov, a vendar večkrat ni tako. Zdravnice, ki so pod Hipokratovo prisego pomagati bolnemu človeku, nosijo še dodaten nahrbtnik ... Za zdravnice se kar vnaprej pričakuje, da zmorejo samo dajati, in res je, kot pravijo, da ko daš, prejmeš, vendar pozabljamo, da te ženske potrebujejo počitek, sicer si ga morajo nehote vzeti.«
Seveda jim Polonca svetuje bolniški dopust, pa iskrene pogovore, magari s tujcem, samo da ženska lahko pove, kar ji leži na duši. Veliko počitka je potem potrebnega, da se vzpostavi ravnovesje v telesu. Sama s svojo energijo pogosto v ženskah prebudi tisti občutek »ne daj se, Ines«. Pregorelih žensk, ki tožijo za slabostjo, večno utrujenostjo, bolečinami v telesu, nenehnimi glavoboli, ki raznoliko obolevajo ali se izolirajo, ker ne zmorejo več človeških stikov, ali so nagnjene k črnim, tudi prečrnim mislim ..., je dandanes čedalje več. Polonca kot dolgoletna zdravnica pa jim svetuje predvsem, naj ne posegajo po zdravilih, ki povzročijo zasvojenost. Naj bo zdravljenje čim bolj naravno. In naj se obdajo z ljudmi, ki so pozitivno naravnani, osvobojeni strahu. S takimi, ki imajo za sabo že kakšno težko preizkušnjo, a so jo uspešno premagali. Taka je tudi dr. Polonca Steinmann, ki se ničesar več ne boji, saj nima več česa izgubiti, zato lahko tvega. Z življenjem, če je treba.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
